60 odstotkov bolezni 
je psihosomatskih

Nemalokrat se zdi, da se ljudje premalo zavedamo vpliva duševnih pojavov na naše telesne bolezni. »Psihosomatske bolezni zajemajo vrsto organov, od srca in žilnega sistema (npr. povišan krvni tlak, neredno ali prehitro bitje srca) do kože, prebavil in tako dalje. Ob tem je treba poudariti, da se lahko pri psihosomatskih boleznih s preiskavami ugotovijo konkretne anatomske oziroma patološke spremembe na nekem organu. Ne gre torej za simulacijo ali hlinjenje določenih simptomov, ob tem pa bi bili izvidi preiskav normalni. Ne, psihosomatske bolezni so lep primer, kako povezana sta telo in duša in da duševne spremembe lahko povzročijo povsem konkretne in dokazljive telesne spremembe. V primerjavi s psihosomatskimi pa so somatoformne motnje tiste telesne težave, katerih izvor je v psihičnih spremembah oziroma težavah, a ob tem ne dokažemo jasnih telesnih sprememb,« pravi prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., specialist psihiater iz Psihiatrične klinike Ljubljana in pojasnjuje, da tako kot za večino bolezni tudi za psihosomatske bolezni natančen vzrok nastanka sicer ni znan. Dodaja pa, da medicina v današnjem času osupljivo hitro napreduje in ugotavlja vse bolj podrobne spremembe v človekovem telesu, za katere se domneva, da so eden od vzrokov določene telesne bolezni.

Stres vsakdo doživlja drugače

Enako velja za ugotavljanje zunanjih dejavnikov (npr. način življenja, okužbe itd.), ki vplivajo na nastanek neke bolezni, hkrati pa je že dolgo znano, da vsi ljudje niti v povsem enakih zunanjih okoliščinah ne zbolijo za isto boleznijo. »Obstajati mora torej še neka notranja ranljivost, ki v kombinaciji z zunanjimi okoliščinami povzroči, da človek zboli. Povedano drugače, človek bo zbolel le, če telo ne bo moglo samo izničiti zunanjega vpliva. To načelo verjetno velja tudi za psihosomatske bolezni, kjer je zunanji dejavnik navadno dolgotrajen in premočan stres. Kot rečeno pa vsi ljudje ne bodo zboleli, niti morda ne bodo zboleli za isto boleznijo, tudi če so izpostavljeni istemu stresu. Tu pridejo do izraza človekovi notranji dejavniki, na neki način prirojena in pridobljena odpornost proti stresu. Ta sproži vrsto sprememb v telesu, ki na kratek rok sicer niso problematične, sčasoma pa lahko povzročijo težave,« pravi dr. Tavčar.

Ali je zgolj izogibanje stresu dovolj, da se izognemo psihosomatskim težavam? Preprosto vprašanje, vendar še zdaleč ne tako preprost odgovor. »Jasno je, da to ni mogoče, saj so stresorji vsakdanji pojav, hkrati pa je stres pravzaprav povsem normalno dogajanje v telesu. Problemi nastanejo, ko je stres prehud ali preveč dolgotrajen in preseže kapacitete telesa za spopadanje z njim. Če se že ne moremo povsem izogniti stresu, pa lahko vsaj nekoliko okrepimo našo obrambo proti njegovim posledicam. Tu mislim v prvi vrsti na zdrav način življenja, primerno prehrano, dovolj gibanja na svežem zraku pa na ustrezne odnose znotraj družine, na druženje s prijatelji, na ukvarjanje s hobiji in podobno. Pomembno si je včasih vzeti odmor, iti na izlet, se srečati z ljudmi, ki jih imamo radi. Lahko se ukvarjamo s tehnikami za sproščanje. Vprašajmo se, kaj v življenju res hočemo in za kaj si je vredno prizadevati. Ali res potrebujemo nekaj (denar, položaj), za kar moramo vložiti ogromno napora in zaradi česar bomo morali še več časa preživeti v službi, hkrati pa bomo imeli še manj časa za družino in prijatelje? Treba pa se je zavedati, da smo del načina za spopadanje s težavami prinesli že na svet, del pa se je oblikoval v zgodnjem razvoju otroka. Pri tem so pomembni tudi odnosi v družini, v kateri je otrok odraščal; je imel možnost izraziti svoje stiske še na kakšen drug način kot skozi telo? Že v zgodnjem otroštvu se začne oblikovati način odzivanja na strese, in to je pozneje veliko težje spremeniti. Ni nemogoče, a potrebna sta precejšnja vztrajnost in veliko časa,« pravi sogovornik.

Težave s kožo

Katere so najpogostejše psihosomatske bolezni? Na prvem mestu so različne težave s kožo, npr. dermatitis, luščenje, srbečica itd. Koža je naš največji organ, pri odraslem je njena površina nekako do dveh kvadratnih metrov, in je hkrati naša pregrada ali obramba pred okoljem. S kožo tudi komuniciramo z okolico – zardevamo, prebledimo. Ne rečemo kar tako, da ima kdo debelo kožo – da se mu nič ne pozna, tudi če se mu zgodi kaj neprijetnega. Zato je jasno, da se bodo duševne stiske lahko izrazile tudi s kožnimi spremembami. Srčno-žilne bolezni, sindrom razdražljivega črevesa, razjede ulkusa ali dvanajstnika, težave s sečili, rakave bolezni itd. Vse to so bolezni, ki lahko nastanejo zaradi psihičnih težav. Prav zaradi tega ni niti najmanj presenetljiv podatek, da je dobrih 60 odstotkov bolezni – nekateri pravijo, da 65 odstotkov – psihosomatskega izvora.