Že sodelavka naše časopisne hiše Mateja Reš je zapisala: »Če smo sejali zgodaj, na vrtu že lahko redčimo ali režemo mlade špinačne liste. Ti so res najboljši, prav masleni. Če vrta nimamo, jo kupimo pri bližnjem pridelovalcu, ker listnate rastline hitro izgubljajo minerale in vitamine. Ali pa posadimo seme špinače v korito in ga postavimo na balkon ali okensko polico. Okusa kuhane špinače ne prenese veliko ljudi, v večjih količinah celo škodi. A presna špinača je povsem druga zgodba.
Špinača ima, tako kot druge zelene rastline in sadje zeleno barvo zaradi klorofila, zelenega listnega barvila, v katerega kemijski strukturi je osrednji atom magnezij. Zanimivo je, da je razlika v kemijski zgradbi med krvnim barvilom hemoglobinom in klorofilom le v osrednjem atomu, ki je pri hemoglobinu železo, pri klorofilu pa magnezij. In prav klorofil vpliva na rast števila rdečih krvničk v krvi. A z vsakim segrevanjem nekaj čez 40 °C posežemo v kemijsko strukturo živil. Organsko vezani minerali in vitamini se iz živih spremenijo v mrtve, anorganske, ki telesu ne služijo tako dobro kot organski.«
Zakaj športnik potrebuje špinačo? Preberite na strani Polet. 
