Slovenske narodne noše in podobe na freskah slovenskih cerkva so vir, iz katerega Ladina Korbar črpa inspiracijo za nastanek umetniških glinenih figur, ki krasijo domove zbirateljev spominkov in umetnin po svetu. Izpod njenih rok nastajajo podobe vsakdanjih ljudi skozi različna obdobja, sama pa pravi, da upodablja oblačilno kulturo Slovencev od 15. stoletja do danes. Svoje znanje in tehniko, da so iz nerazpoznavne gmote mehke gline nastale prve dovršene figure, kjer je poudarjen vsak detajl, je nadgrajevala polnih 13 let. »Naučila sem se osnove oblikovanja gline in ustvarjala različne figurice in skulpture, potem pa sama pri sebi rekla, da je čas, da naredim korak naprej in ustvarim nekaj, kar bo samo moje, kar bo nekaj pomenilo. Brala sem knjigo Slovenske ljudske noše, po slikah izdelala nekaj figur, in tako se je začelo,« je o svojem hobiju povedala Korbarjeva. Skozi delo je razvila svoje postopke izdelave, kar ji je omogočilo oblikovanje še tako kompleksnih detajlov, ki jih lahko opazujemo na prav vsakem njenem kipcu. Sprva je izdelke skrivala pred očmi drugih, saj se ji niso zdeli dovolj dobri, vseeno pa se je po treh letih skrivnega dela v svojem ateljeju odločila, da zbirko postavi na ogled. Skrbi, da stare slovenske narodne noše ne gredo v pozabo, ni, saj je gospa Ladina upodobila prav vsako, za katero obstaja slikovno ali materialno gradivo. Upodobila je celo podobe iz Valvazorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske. Števila izdelanih kipcev ne pozna, vendar jih je naredila toliko, da ji je zmanjkalo slikovnega materiala, po katerem oblikuje svoje mojstrovine, zato se je odločila, da bo upodobila freske slovenskih cerkva. In tako že nastajajo nove podobe.
Nezaupanje s certifikatom
»Za oblikovanje vsakega kipca porabim ves dan in ne odneham, dokler ni podoba dokončna. Potem glino 10 dni sušim po naravni poti, nato pa sledijo še nanosi barv. Vsako barvo nanesem v treh plasteh, in ko je opravljeno tudi to, gre izdelek v peč, kjer je obdelan pri visoki temperaturi,« nam poskuša Ladina opisati čas, potreben za izdelavo umetnine. Šele takrat se zavemo, koliko truda in potrpljenja je potrebnega za nastanek figur. Njene najnovejše stvaritve nas gledajo iz razstavnih polic v ataljeju in prijazna gospa nam jih hiti opisovati. »Tule so figure s freske Mrtvaški ples iz hrastoveljske cerkve, tam pa so figure iz fresk cerkve svetega Primoža nad Kamnikom,« nam z nasmehom in veseljem hiti razlagati. Upodablja običajne ljudi, saj pravi, da so svetniki povsod enaki, ljudje na freskah pa so dejansko iz okolja, kjer je freska nastala. Je pa zanimivo še nekaj: Korbarjeva za svoje figurice nima vnaprej izdelanega kalupa, zato je vsak njen ročno oblikovan kipec unikat! Kljub temu da so njene umetnine našle zavetje pri marsikaterem turistu, saj jih izdeluje tudi za prodajo, pa je njeno nezaupanje vase ostalo. Tako je mož Boris z družinsko prijateljico Olgo Šarec izbral tri figure, jih poslal na obrtno zbornico, kjer so si prislužile laskavi certifikat slovenskega rokodelstva (art & craft), komisija pa je v oceni zapisala, da gre za izdelke, ki jih Slovenija še ne premore. Zdaj ko je za vir za svoje nadaljnje delo izbrala freske slovenskih cerkva, se nam za pozabo oblačilne kulture Slovencev skozi čas ni bati.
