Med prazniki so si nekateri petičneži poleg drugih dobrot privoščili tudi gomoljike, znane kot tartufi. Vemo, da ta vrsta gob dosega za navadne ljudi nepredstavljivo visoko ceno. Za kilogram kakovostnih gob odštejejo tudi 6000 evrov, primerek, ki je tehtal nekaj čez kilogram, pa je na dražbi dosegel vrtoglavo ceno 50.000 evrov. Vzrok za visoke cene je ta, da jih je težko najti, saj rastejo v zemlji v globini od 10 do 30 centimetrov, zato jih iščejo ob pomoči izurjenih psov, ponekod pa tudi z domačimi prašiči. Lovcem na tartufe veliko jeze in škode napravijo divji prašiči, ki jih tudi z lahkoto izrujejo in pohrustajo.
Bela, perigordska
Prva, zelo čislana je perigordska gomoljika (Tuber melanosporum), imenovana tudi črni namizni diamant in črni tartuf. Raste pretežno pod hrasti ali gabri v Italiji in Istri. Tudi v slovenskem delu Istre, a so vse vrste gomoljik v Sloveniji zaščitene, tako da ni jasno, kako priromajo na mize boljših restavracij in gostiln. Meso črnega tartufa je sprva sivo, pozneje pa vijoličasto črne barve. Diši po česnu, okus je pikanten in prijeten, zaradi izrazitejše arome pa ga uživajo tudi surovega. Nabirajo ga največ prav v tem času, od novembra do marca.
Tudi bela gomoljika (Tuber magnatum) raste na podobnih krajih, le da od poletja do jeseni. Ponekod jo uspešno umetno gojijo, tako da jo je lažje dobiti na tržišču, a zato ni dosti cenejša, saj je gojenje te glive zelo zahtevno.
Obe potrebujeta toplejše, mediteransko podnebje, rast pa je odvisna tudi od specifičnosti tal. Biti morajo apnenčasta, s primesmi ilovice in precejšnjim odstotkom železa (tera rossa), kakršna so v Italiji, Istri, ponekod v Franciji in seveda pri nas na Primorskem. Ni mi znano, da bi ti dve vrsti našli še kje drugje v svetu, tako da prav zato lahko dosegajo tako astronomske cene. Zlasti iz Italije zaradi ohlapne zakonodaje izvozijo večino tartufov po svetu in prav v Italijo roma prenekatera gliva tudi iz naših krajev po sistemu šverckomerc. Kakšno gomoljiko, če nisi sumljiv, dobiš celo pri nas, tako, izpod pulta. Osebno menim, da je vse skupaj le modna muha in dober posel, saj v resnici ne po okusu in ne po vonju niso nič posebnega. Še najbolj me vse skupaj spominja na rimskega cesarja Nerona, ki je najraje jedel omako iz jezičkov slavčkov, da je imel lep glas.
Poletna gomoljika za juho
Izraz tartuf izvira iz gurmanske Francije in se je prek Italije razširil tudi k nam, predvsem v gostinskih krogih. Lep slovenski izraz gomoljika se je izoblikoval zaradi gomoljastih plodov in zaradi rasti v zemlji, sicer pa s pravimi gomoljevkami, kamor spada seveda tudi krompir, nima nobene zveze.
Bolj prostrano rastišče ima poletna gomoljika (Tuber aestivum), imenovana tudi bleda gomoljika, meandrovka, prstenica in zgodnja prstenica, ki je črno-rjave barve in jo lahko najdemo tudi v celinskem delu Evrope, pravzaprav po vsej Sloveniji v hrastovih, bukovih in celo iglastih gozdovih, v apnenčastih in ilovnatih tleh, od julija do pozne jeseni, na Primorskem pa tudi januarja. Raste plitveje v zemlji, včasih tudi do četrtine pogleda iz nje, a jo polži hitro obžrejo.
Ponekod pod imenom poletna gomoljika navajajo Choiromyces meandriformis, ki je tudi bleda gomoljika, meandrovka, prstenica in zgodnja prstenica in je rumeno rjava z belimi razpokami. Ta je po Sloveniji še pogostejša, a ker je v domačem okolju ne pričakujemo, smo morda že naleteli nanjo in je nismo prepoznali, še posebno zato, ker nima posebno prijetnega vonja, je pa menda okusna in jo uporabljajo zlasti kot dodatek juham in mesnim jedem.
Testenine s tartufi
Poznavalci po Sloveniji pravijo, da ni tako redka, kot se zdi, in se jo da nabrati tudi v večjih količinah. Ta vrsta je manj občutljiva za nizke temperature kot perigordska ali bela gomoljika, zato ne bodimo presenečeni, če jo najdemo na naših gobarskih poteh.
Vse gomoljike dodajamo jedem v majhnih količinah (od pet do deset gramov na osebo) tudi zato, ker imajo močan vonj in okus, torej so še bolj kot druge gobe zgolj začimba. Za testenine s tartufi za dve osebi skuhamo 250 gramov testenin, jih pokapljamo z olivnim oljem in postavimo na toplo. Deset gramov katerih koli tartufov drobno naribamo, polovico rahlo prepražimo na žlici masla, solimo in popramo po okusu, prilijemo 1 dl mleka, v katerem smo razžvrkljali rumenjak. Ko omaka zavre, dodamo žlico kisle smetane in preostalo polovico tartufov, premešamo in z njo prelijemo vroče testenine. Ponudimo s solato. Dober tek!
