Strojenje živalskih kož je ena od obrti, na katero ljudje ne pomislimo najraje. Je pač povezano s smrtjo živali, ki jih tako ali drugače srečujemo skoraj vsak dan. To tudi ni obrt, za katero bi se človek rad odločil, saj je pravzaprav zelo neprijetna, umazana in tudi vonjave niso najžlahtnejše. Družini Grebenec iz Žlebiča pri Ribnici reže kruh že tretjo generacijo. Pred 35 leti se je opravila lotil ded Franc, posel je prevzel sin Branko, vnuk Andraž pa za zdaj pridno in z veseljem pomaga. Ali bo obrt prevzel, bo povedal čas.
Od lovca do umetnika
Franc Grebenec je bil svoje dni strasten lovec, pripoveduje Branko, ki ima zdaj vse vajeti v rokah. Na vsak način je hotel spoznati postopek strojenja in se učil pri Urankarju v Domžalah. V tistih časih je bil posel zelo donosen, potem pa je gibanje za zaščito živali začelo vse potiskati navzdol. Kož divjadi je bilo vedno manj, saj je bilo zanje vedno manj zanimanja. Tudi lovci, ki seveda niso nehali hoditi na jago, ker so ljudje to obsojali, so kože uplenjenih živali raje zavrgli, kot da bi jih dali strojiti. Doma jih več kot toliko nimajo za kaj rabiti, drugih odjemalcev pa je bilo vedno manj. In tako je še danes. V Grebenčevo strojarno le redko zaide kakšen jazbec, divji prašič, jelen, košuta ali kuna. Sem in tja kdo prinese lisičjo kožo, konjskih, govejih ali svinjskih pa pri Grebenčevih ne strojijo. Večino posla tako zavzemajo kože drobnice, predvsem ovac, saj je rejcev pri nas kar precej in mnogi med njimi se odločijo, da dajo kože strojiti ali pa jih strojarnam prodajo.
Ob premlevanju položaja strojarjev in njihovih delavnic Branko rad poudari, da na tem področju vlada precejšen nered. Marsikatera koža, ki je prej končala v strojarni, se zdaj znajde za grmovjem ali v kakšni vrtači, kjer jih nato razvlečejo živali ali pa tam gnijejo, kar ni dobro ne za okolje ne za ljudi. Tudi ni mogoče mimo dejstva, da je treba število prostoživečih živali nadzorovati z lovom, saj imajo premalo naravnih sovražnikov, ki bi poskrbeli za pravo ravnovesje. Če je živali preveč, se med njimi hitreje širijo bolezni, recimo garje in steklina. Lovci imajo danes bolj sanitarno vlogo in vedno manj je takih, ki v lovu neznansko uživajo. Sočutje do živali se je naselilo tudi med njihove vrste.
Živali ne umirajo zaradi kože, ampak zaradi mesa
Glavni del dohodka v Grebenčevi strojarni tako prinašajo kože drobnice (nobena od teh živali ne umre zaradi kože, ampak zaradi mesa za naše krožnike) in vsakih nekaj let (kot letos, na primer) imajo tudi precej polšjih kož. Polharji jih v bogatih letih znosijo po nekaj tisoč. Ovčje in polšje strojarna odkupi. Tiste, ki jih ne obdelajo takoj, pripoveduje Branko, zamrznejo ali konzervirajo, nekatere pa rejci konzervirane ali suhe že prinesejo.
Postopek strojenja je kar zapleten ter dolgotrajen in potrebnih je več kot 15 operacij, preden je delo opravljeno. Kožo je treba najprej namočiti, nato odcediti, s širokimi glavniki izčesati smeti, obrezati umazano volno predvsem na zadnjem delu, nato pride na vrsto mezdrenje – odstranjevanje notranjega mastnega tkiva, najprej strojno, nato še s posebnimi noži (te odpadke redno odvaža higienik), sledi pranje v vodi in detergentu, nato pride na vrsto piklanje (postopek, pri katerem se v koži odpro pore, da sprejme strojilo), nato kožo ustrojijo ... Preden je postopek končan, se kože valjajo v žaganju, treba jih je nategovati, sušiti, brusiti, obrezati oziroma ukrojiti, na koncu pride na vrsto še ročno in strojno česanje. Tako obdelana ovčja koža stane od 15 do 25 evrov, samo strojenje pa od 11 do 13. Postopek za eno polšjo kožo stane pol evra.
Iz kož, ki jih Grebenčevi odkupijo in ustrojijo, dajo sešiti avtomobilske prevleke ali prevleke za sedežno garnituro, krznar šiva tudi kučme (lišičje in ovčje) ter ovratnike in naušnike. Poseben položaj imajo pri nas polhovke. Grebenčevi zanje zaračunajo po 85 evrov, saj je za eno potrebnih okrog 32 polšjih kožic, ovčja kučma je po 25, lisičji komplet pa po 55 evrov. S posebnim popustom, se zasmeje Branko.
In ko človek pogleda cene, ga nehote prešine misel, koliko garanja je potrebnega za ta denar. Pa so kljub temu vsi trije Grebenčevi fantje nasmejani in zadovoljni, saj radi delajo in so na svoje delo tudi sila ponosni, pa naj kdo reče ali si misli, kar hoče!