Aleksandra Ševčenko je soustanoviteljica ženske organizacije, ki so jo pred petimi leti ustanovila mlada dekleta v Kijevu. »Naše poslanstvo je protest, naše orožje so gole prsi,« je eden od sloganov gibanja Femen. Femen je postal svetovno prepoznaven po organiziranju kontroverznih protestov s slogani, izpisanimi na golih prsih. Z njimi se zavzemajo za žensko enakopravnost in proti patriarhatu – proti seksualnemu izkoriščanju žensk, političnemu diktatorstvu in verskim institucijam. Vendar je gibanje, ki se vse bolj širi po svetu, v Ukrajini doživljalo preizkušnje. Dokumentarec Ukraina is Not a Brothel v režiji Avstralke Kitty Green razkriva, da je bil Femen pod strogim nadzorom Viktorja Svjatskega, ki se je sčasoma razglasil za voditelja feminističnega gibanja.
Z Aleksandro sva se pogovarjali v pred- dverju kina Vue na Leicester Squaru po predstavitvi dokumentarca Ukraina is Not a Brothel na londonskem filmskem festivalu.
Kako vas je zaneslo v Femen?
Sem soustanoviteljica gibanja. Ano, Oksano in Ino, s katerimi smo ustanovile Femen, sem spoznala, ko mi je bilo 18 let in sem bila brucka na fakulteti. Zelo sta me zanimala feminizem in zgodovina žensk in sem o tem veliko brala ter vse bolj začela razumevati, da imamo ženske veliko moč in ogromne potenciale. V Ukrajini številna dekleta odrastejo v ženske brez najmanjše samozavesti. Ko smo na fakulteti organizirali različne dogodke, sem opazila, da so se fantje na vsako stvar odzvali zelo hitro, dekleta pa le redko. Govorile so, oh, jaz tega ne zmorem, sem preneumna. Niti poskusiti si niso upale, čeprav so velikokrat imele dosti boljše ocene.
Je to kultura, v kateri moški govorijo in ženske poslušajo?
Ženske še vedno razmišljajo, kot so Britanke v 50. letih prejšnjega stoletja. Zanimajo jih možje, nohti, kje bodo našle najbolje ukrojeno jakno ali krilo in podobno. Vedejo se, kot od njih zahteva tradicija. Moški sprejemajo odločitve in ženske jim sledijo. Če ji mož reče, da jo ljubi in ne želi, da bi delala, bo obsedela doma, četudi je izobražena in inteligentna. Ali pa pristanejo na nizko plačanih delovnih mestih, denimo dekle z magisterijem iz novinarstva se zaposli kot prodajalka v trgovini.
Kar verjetno nima nič opraviti s prostitucijo …
To je drugače. Po razpadu Sovjetske zveze se je pojavila huda gospodarska kriza. Moški so se zapili in ženske so vzele stvari v svoje roke. Da bi preživele družine, so začele množično emigrirati v Zahodno Evropo. Vrstili so se oglasi, da iščejo varuške za otroke, vendar ko so prišle na delovna mesta, so ugotovile, da so se znašle v bordelih. Nekatere so se vrnile, večina pa se je žrtvovala za svoje družine. Niso videle alternative, a hkrati niso želele, da njihovi otroci umrejo od lakote, zato so to sprejele kot izbiro.
Svet pozna Femen po tem, da se proti zatiranju in izkoriščanju žensk zavzemate z golimi prsmi. Zakaj ste izbrale tako obliko protesta?
Ko začnemo o tej temi razpravljati s feministkami, so nekatere zelo proti. Pred 50 leti je bilo za ženske pomembno, da so oblekle hlače in nosile kratke frizure in se tako čutile enakovredne. Zdaj je treba izpostaviti, da smo ženske, ne moški, in se ne bojimo svojega telesa. Naše telo ni obsceno in ni zločin. Naše telo ni objekt. Seveda mu lahko dodajamo različne pomene. Denimo, v umetnosti golota ni nikoli obscena. Drugače je s seks industrijo in izkoriščanjem ženskega telesa za oglaševanje. Vanj lahko projiciramo različne pomene, vendar to ne pomeni, da imajo dejansko kaj opraviti s samim telesom. Seveda smo feministke in s svojim telesom tudi sporočamo, vendar naše kretnje med protesti niso poze, ki bi želele privlačiti moške. Nismo ženske, ki iščejo može, in ne želimo biti seksualni objekti. Naše kretnje so estetsko protestniške. Nasprotovanje izražamo s povsem zravnanimi rokami in nogami, kar so psihološka sporočila, da se z nečim ne strinjamo.
Dokumentarec Ukraina is Not a Brothel razkriva šokanten paradoks, da je v ozadju gibanja deloval diktatorski Viktor Svjatski, ki se je imel za voditelja gibanja Femen. Je tako vplival na vas že od začetka?
Medse smo vedno sprejemale tako ženske kot moške, vse, ki so jih zanimali, denimo, pogovori o tem, kako družbeni sistem obravnava ženske. Nekateri so se nas začeli izogibati, z drugimi pa smo zaživele poslanstvo in šle na ulice, da bi ženskam pomagale spremeniti njihove poglede in ozavestiti, kako zelo so zatirane in diskriminirane. Nekaj aktivistk nas je delovalo javno, številni pa so pomagali iz ozadja, podobno kot pri vsakem gibanju. Viktor je bil z nami od začetka, vendar se je njegova vloga postopoma spreminjala. V letih 2010 in 2011 je na nas zelo močno vplival in to obdobje je bilo za Femen najbolj divje.
Kako se počutite po razkritju njegovega patriarhalnega nadzora? Je to vplivalo na kredibilnost vašega gibanja v javnosti?
Najprej smo se počutile podobno kot žrtve posilstva. Te o kriminalu običajno molčijo, ker mislijo, da so za to same krive. Tako nas naučijo razmišljati. V družbenem interesu je, da žrtve posilstva krivijo sebe, ne posiljevalca. V tem je patriarhalni trik. Zelo nas je bilo strah, da nas naši privrženci in podporniki ne bodo razumeli, ko bomo razkrile zgodbo o Viktorju, in nas bodo imeli za izdajalke; da bomo razočarale novinarje in javnost. Prepričane smo bile, da smo si same krive in bomo kaznovane. Nismo si znale predstavljati, kaj drugega lahko pričakujemo. Od predstavitve dokumentarca na beneškem filmskem festivalu pa čutimo povsem drugače. Daleč od tega, da bi nas ljudje obsojali. Začele smo na novo. Naše gibanje še vedno vključuje moške, vendar take, ki nas podpirajo, ne takih, ki bi nas hoteli nadzirati.
Je gibanje Femen kakor koli vplivalo na politiko v Ukrajini?
Mislim, da je bistveni prispevek našega gibanja v Ukrajini ta, da so zdaj vse ženske slišale nekaj o feminizmu. Sicer je za večino feminizem zgolj Femen, ampak že to je nekaj. Druga stvar je, da so naši protesti zanetili val različnih gibanj. Številne smo navdihnile, češ če te nore ženske lahko protestirajo z golimi prsmi, potem gremo lahko mi na ulice vsaj s plakati. Na to smo ponosne. Rusija izvaja na Ukrajino velike politične pritiske in se težko pohvalimo s kakšnimi drugimi dosežki. Deset let po oranžni revoluciji je stanje slabše, kot je bilo leta 2004. Denimo, lani avgusta sem morala pobegniti iz države. Na voljo sem imela 24 ur, sicer bi me zaprli za najmanj sedem let. Našo pisarno so obkolili z orožjem, nas napadali in pretepali, češ da pripravljamo teroristični napad na Putina in Kirila, ruskega ortodoksnega patriarha. Zdaj živim v Parizu, kjer nadaljujemo delo.
Kaj menite o priporu Julije Timošenko?
Naj kar ostane tam. Morda je privlačna, vendar ni političarka, sploh pa ni feministka. Razmišlja le o svoji vladi in denarju zase in za svojo stranko. V zaporu je že dve leti, vendar ni še nikoli omenila okoliščin za ženske v zaporu. Živi v odličnih razmerah in ji strežejo kot trenutno nam v hotelu zaradi londonskega filmskega festivala. Nadežda Tolokonikova, pripadnica antiputinove punk rock skupine Pussy Riot, je spregovorila o neznosnih razmerah za ženske v ječi in zato celo gladovno stavkala. Timošenkova pa vedno govori le o sebi. In to celo zdaj, ko bi lahko dejansko postala heroina in ima priložnost, da bi zaščitila ženske.
Pravite, da trenutno živite v Franciji, kjer nadaljujete svoje delo, ker je vaša ideologija uporabna za ženske povsod. Do kam se je razširilo vaše gibanje?
Femen deluje v Franciji že eno leto, odkar so Ini v Kijevu grozili, da jo bodo zaprli, in je pobegnila v Pariz. Zdaj je tam naš matični sedež, vendar imamo člane gibanja tudi že v Nemčiji, Belgiji, na Poljskem, v Braziliji, ZDA, Kanadi, Švici, Italiji, Bolgariji in Tuniziji.
Kako si predstavljate postfemnovski svet?
Sanjarimo, denimo, o tem, da posameznikom ne bi bilo treba sodelovati zato, ker ima nekdo več denarja ali moči in bo drugi umrl zaradi lakote. Želimo, da bi ljudje sodelovali v skupnih projektih, ker tako sami hočejo. Želimo, da bi bila družba srečna in ljudje v njej enakopravni.