Ko se ljudje znajdejo na barki, recimo čarterski, lahko poleg veselja in pričakovanja nastanejo tudi težave. A zakaj zapleti, če pa je morje ena sama lepota in razkošje bivanja v večini od znamenitih petih elementov, v vodi, zraku, zemlji, ognju vseh vrst in seveda ljubezni. Gre za posebnost tega bivanja, obstajanja, barka je ne glede na dolžino pravzaprav majhna, stisnjena reč. Če odštejemo prinčevske in milijarderske, ki se stegujejo proti stotim metrom ali 300 čevljem, kot se reče v navtiki. Tako je Octopus, last multimilijarderja Paula Allena skupaj z Billom Gatesom, ustanoviteljem Microsofta, s 126 metri komaj tretja največja med zasebnimi jahtami. In na njej ni nikoli pretirano ljudi, prej nasprotno.
Na povprečni jadrnici ali motorni jahti je na glavo vkrcanega zelo malo prostora. Ko ni razsežnosti in perspektiv, se med ljudmi dogaja skoraj vse iz psihiatričnih učbenikov. Eno od pravil utesnjenosti je, da so najboljši prijatelji po koncu plovbe pogosto najboljši sovražniki. Še posebno če so v posadki in med potniki ženske. To, ženska namreč, je na plovilu šesti in sedmi element. Včasih hujši od orkana. Pa ne da bi se fantje z noži poklali zanje, saj veste junij, julij in avgust, babo pr' mir' pust'.
Za noži pa ni treba seči daleč v zgodovino. Zaradi lepe gospodične, ki je imela rada mornarje in je krožila z barke na barko, bi se na miroljubni Modri lasti, jadrnici, s katero je za časa Juge svet obkrožil hrvaški književnik Joža Horvat, skoraj s pipci spopadla sin Marko in njegov prijatelj. Ker je dama vsenaokrog sejala upanje.
Na splošno je tako, da bi gospe rade vladale tudi na morju in so polne presenetljivih idej. Barka pa se zna braniti, je poseben svet, sam svoj planet, na katerem si gospe in gospodične, ko gre za višje in posebne cilje, same med seboj sezidajo ličen pekelček. Kar tako, iz globočin ženske narave, se sporečejo, kako, kdaj in kdo pere umazano posodo, kdo ni znal v stranišču, kdo je v kopalnici porabil preveč dragocene vode, čigav pamž je bolj vražji, katera je drugi zasedla najboljši prostor za sončenje in tako naprej do globočin morja in srca.
V resnici se kralju Itake ni mudilo domov
Barka je res malo prostora, čeprav je tako kompaktna, tako samostojna, vse, kar omogoča življenje, je na njej, vaš dom se pelje po morju, kako čudovito, barka je maternica, pravijo moški jadralski filozofi. Maternica gor ali dol, ko ženske iz nič zakuhajo grde poglede, potem prepirček, več parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank, nazadnje pa skoraj tretjo svetovno vojno, je na morju plavajoči deveti krog pekla, na krov pride sam Lucifer. Žlehtnoba preide tudi na dedce, copatkarji, to smo bolj ali manj vsi, potegnejo vsak s svojo. Kar velikokrat je to pokvarjen dopust in konec tovarištva, prijateljstva.
Tudi zato v pomorstvu nekako velja, da babe, pač mornariški poluradni besednjak, na barko prinašajo nesrečo, deloma jo menda tudi duhovniki, čeprav niso iz mariborske nadškofije. Talarja nisem vozil še nobenega, o ženskah pa lahko povem, da so posamično boljše in lepše ter bolj mile kot vse tiste Odisejeve božanske lepotice, s katerimi se je med tavanjem k menda zvesti ženici Penelopi valjal po sredozemskih špiljah. Ko pa sta dve, ne dajta bog in vrag, ali več skupaj, so lahko na morju kažini vseh vrst.
Spominjam se davnega majskega jadranja po srednji Dalmaciji. Bil je kar jugo, na jadrnici dva para. Tista, ki ni bila moja, je s konkretno rito sedla na sončna očala (znamke Prada) tiste, ki je bila moja. Je ta to požrla, a se je še vedno zakuhavalo. Nemoja ni znala kuhati, zato je svojemu prepovedala jesti tisto, kar je z veliko volje skuhala moja, ki je za štedilnikom sestra Felicita. Prosila sva ju, naj dobrote pokusita, saj smo vendar škvadra, a je ženšče raje ponoči skrivaj lomilo prepečenec, njen pa napadal ribje konzerve, slišalo se je, kot da jih odpira z zobmi. Če začneš na barki to poslušati, znoriš. Poleg tega se je dovčerajšnji prijateljici zdelo, da je odlična mornarka, med jugom v provo je prav ona rinila na premec, da bo zamenjala jadro. Da je brala v knjigi, kako to gre. Je nisem pustil, čeprav je v knjigah že tedaj pisalo marsikaj, kot krmar bi bil obtožen umora, a govorila ni z menoj nikoli več. Jugo ni vedno slaba zadeva.
Je pa bil ta veter tudi kriv, da smo se zatekli v lučico na Dugem otoku. Dva dni je scalo, moja je kuhala za naju, onadva sta mlela konzerve in prepečenec, na vaškem pokopališču, kako sijajen in miren kraj ter popolnoma brez prepirov, sem se naučil za tri stoletja hrvaških priimkov, na opuščenem zadružnem domu je še vedno pisalo Viva duce. Potem je bilo konec dopusta in še česa.
A ženske osebe na malo prostora so tudi drugačne. Nekoč smo bili fantje z eno gospodično sem in tja po morju. Čarterska družba z vseh vetrov. Frajla, bila ni od nikogar, se je naselila na premcu, zrla v morske daljave, poslušala radio in skoraj nič drugega. Do srca in naprej so ji poskušali seči najlepši med nami. Vsi pa smo teden dni hodili z navznoter potegnjenimi trebuhi. Nič, samo sedela je tam spredaj, včasih malo v vodo, da smo videli, da je res prava makina, ona pa sendviček, radio, sonček in tako šest dni. Sedmi dan, ko smo se izkrcali, je vsakemu podala roko, najgršemu, žal nisem bil jaz, pa rekla, da je njen in da gresta za teden dni v hotel.
Morje je težko razumeti, ono pa razume vse in vsakogar. In če dedci ne zmoremo naštudirati morja, kako bi žensko. Morda se nekateri mornarji zato ne trudijo ravno z vsemi štirimi.
Odisej osem let na Kalipsinem otoku
Jadransko morje je Odisejevo morje. Odisej, kralj Itake, ki je med vrnitvijo iz trojanske vojne doživel brodolom, nato pa napol mrtev priplaval v obalno jamo, kjer je padel v roke otoški nimfi Kalipso in v ujetništvu preživel osem let, je bil pravzaprav v Dalmaciji. Tako trdi hrvaški potopisec in novinar Jasen Boka v knjigi Po poteh Odiseja, po dveletnem raziskovanju naj bi ugotovil, da je Kalipsin otok Ogigija pravzaprav lahko le Mljet. Navsezadnje številni domačini na Mljetu zatrjujejo in celo verjamejo, da je otok Ogigija prav njihov Mljet in jama na jugozahodni obali Odisejeva jama. Boka ni pozabil niti slovitih Scile in Karibde, to je po njegovem mnenju morski prehod med rtom Vratnik na polotoku Pelješcu in otočkom Olipom.
