Interseroh je podjetje s 24 zaposlenimi in v tuji lasti. Pred kratkim je bilo prepoznano kot gazela osrednje Slovenije. Po kaotičnem slovenskem trgu ravnanja z odpadki ga vodi direktorica Mateja Mikec. Ne samo podjetju in ne samo na trgu, tudi v javnih institucijah poskuša utirati poti vrednotam, brez katerih ni ne podjetja ne države. Podjetnica, ki stavi na red in poštenost in ki hoče v prostem času početi dobre stvari zase in za druge ženske.
Nekaj dobljenih tožb in nagrad, ki ste jih dobili, je bil dokaz, da ste imeli prav, ko ste vztrajno opozarjali, da država ni opravila svojega dela. Niste popustili.
Področje ravnanja z odpadki je bilo v zadnjih desetih letih zagotovo zanemarjeno. Poudarjalo se je preprečevanje odlaganja in ločeno zbiranje odpadkov, tako da ima povprečen Slovenec zdaj kar dober odnos do odpadkov, če jih lahko sploh tako imenujem. Pozabili pa smo, da ločeno zbranim odpadkom sledi snovna ali energetska predelava, da so koristne surovine. Delovali smo nepremišljeno, okoljska politika je bila nekonsistentna, zakonodaja nedorečena, pri komunalnih podjetjih pa se je začela nabirati odpadna embalaža.
Moram reči, da je tudi zaradi našega prizadevanja v zadnjih nekaj letih v vsej odločevalski verigi ravnanja z odpadki vsaj delno dozorelo spoznanje, da celoten sistem ravnanja z odpadno embalažo in drugimi odpadnimi produkti ne deluje dobro. V Interserohu smo bili v tej komunikaciji z različno javnostjo zelo aktivni, in to zaradi zelo preprostega dejstva, smo tuje podjetje. Bili smo prišlek na področju ravnanja z odpadki z drugačno kulturo, kulturo jasnega korporativnega upravljanja, z določenimi pričakovanji našega nemškega lastnika.
Da lahko deluješ konkurenčno, morajo biti zakonodajni okviri ustrezno urejeni. V Sloveniji žal niso. Vplivni posamezniki in podjetja, ki so se že ukvarjali z ravnanjem z odpadki, so bili med sabo čisto po slovensko »zmenjeni«, mi pa smo s prakso poslovanja, ki sledi mednarodnim vzorcem, kot so transparentnost in jasni normativi, vnesli določen nemir.
Kot odgovorna oseba moram vsakodnevno slediti korporativnemu upravljanju, ki ga od mene terja lastnik, hkrati pa mi pogoje postavljajo zakonodaja in državni organi. Poleg tega so zame osebno pomembne vrednote. V poslovni praksi se srečujem s številnimi izzivi, in če se ne bi odločala pravilno, bi izgubila svoj obraz, svoje ime. To pa je edina valuta, ki jo imam. Mnogi so na tej poti že zašli.
Skratka, znašli ste se med kladivom in nakovalom, verjetno pa se je tudi okolje, v katerem ste morali delovati, kaj naučilo.
Mnogo tega, kar počnem, izhaja iz zakonov o gospodarskih družbah, korporativnega upravljanja, pretežni del pa dejansko iz mojega osebnega prepričanja in naše poslovne kulture. Končala sem študij MBA na poslovni šoli IECD na Bledu ter še GMP na poslovni šoli ESCP v Berlinu in spoznala, da je menedžment stroka, obrt. Da to ni vprašanje moči, vpliva, koristi, ampak je sklop pravil, ki jih je treba dosledno upoštevati, biti povezovalen in iskati poti. Žal je pri nas še vedno tako, da postajaš moteč, priročen krivec za vse, kar je narobe, če si drugačen ali nočeš biti kot drugi. A ker delaš sistematično in konsistentno, na podlagi strokovnih argumentov in vztrajno, po drugi strani pridobivaš moč. Upam si trditi, da sem osebno in s sodelavci v Sloveniji dosegla, da na področju ravnanja z odpadki prihaja prečiščenje trga in zakonodaje.
Pravkar ste se vrnili s sestanka na ministrstvu in pravite, da so zadeve krenile na bolje.
V zadnjih dveh, treh mesecih smo se res začeli intenzivno pogovarjati. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje resno išče rešitve. Ugotovilo je, da je težava sistemska in da ni v tistem, ki opozarja na probleme. Ne nazadnje nam je tudi upravno sodišče pritrdilo, da je sistem neurejen in da ga mora ministrstvo urediti. Zaradi podobnih težav je moral pred nekaj leti odstopiti minister za okolje in prostor Karl Erjavec.
Če si vztrajen, imaš argumente in deluješ povezovalno, se v nekem trenutku uspehi začnejo kazati. Mislim, da delujemo zelo proaktivno, morda tudi s prehitro dinamiko glede na druge.
Koliko let ste že igralec na slovenskem trgu odpadkov in surovin?
Med vrhom slovenskega gospodarstva na Brdu smo začeli kampanjo ob desetletnici Interseroha Slovenija. Poimenovali smo jo Z vami delimo svoje vrednote. Gre za vrednote, ki jih negujemo v vsakodnevnem poslovanju, simbolizirale pa jih bodo vizualije iz sveta žuželk. Naravni sistemi so namreč učinkoviti in trajnostni, to pa so tudi naše vrednote. Želimo odpreti razpravo o vrednotah, ki jih je v poslovnem svetu vse manj.
Nagrajeni ste bili tudi zato, ker za vas odpadek ni le odpadek. Poudarjate, da ne gre več le za recycling, ampak tudi upcycling, nadgradnjo recikliranja.
Odpadno železo na primer nima več funkcije odpadka, saj je njegova vrednost tolikšna, da je trg sam poskrbel za ustrezno zbiranje in vračanje v metalurgijo. Metalurgija je torej primer idealnih tokov recikliranja. Tudi pri papirju smo že zelo blizu temu. Mislim, da se 80 odstotkov papirja vrne v skoraj zaključene snovne zanke. Pri plastičnih odpadnih materialih pa začenjamo zanke šele zapirati. Po mojih ocenah se reciklira 30 odstotkov plastike, 50 se je energetsko izrablja, velik del pa še vedno odlaga.
Reciklirani plastični materiali so bili doslej namenjeni le izdelkom nižjega kakovostnega razreda. Takoj ko vidimo izdelek iz plastike, ki je črne ali sivkaste barve, kot so zabojniki za odpadke ali izdelki za gradbeništvo, vemo, da so iz reciklirane plastike. Z znanjem in tehnologijo si prizadevamo tudi iz plastike pridobiti kakovostne materiale, ki bi bili primerni za izdelke široke potrošnje. V Interserohu to znanje generiramo. Dr. Manica Ulčnik Krump je v naši korporaciji odgovorna za razvoj recikliranih virov, sekundarnih surovin iz plastičnih materialov. Na podlagi lastnega znanja je razvila procyclen, nov material z dobrimi lastnostmi, ki se trži tudi za izdelke široke potrošnje, tudi v industriji gospodinjskih aparatov. V Evropi namreč proizvajalci izdelkov za gospodinjstva poskušajo čim več primarnih virov, ki so potrebni za posamezne dele gospodinjskih aparatov, nadomestiti s sekundarnimi. S procyclenom imamo zdaj v Evropi pri različnih proizvajalcih izdelkov za gospodinjstva odprtih nekaj projektov, da bi ga vključili kot material za izdelavo gospodinjskih naprav, na primer kavni avtomat, pralni stroj. Od 80 do 90 odstotkov vsega materiala v aparatu bo recikliranega. To naredimo tako, da iz mešane embalaže, ki jo dobimo iz gospodinjstev, izločimo posamezne vrste plastičnih materialov in jo nato vzamemo za osnovo za izdelavo materiala, ki ga imenujemo procyclen. Zagotavljamo izvor, material ima vse certifikate kakovosti enake kot primarni materiali, patent pa je zaščiten na svetovni ravni. Procyclen je bil tudi na srečanju G8 prepoznan kot zelo inovativen. V brošuri o podnebnih spremembah, ki jo izdajo ob vsakokratnem srečanju, je ta proizvod slovenskega znanja dobil častno mesto.
V Interserohu smo, v povezavi z matičnim podjetjem iz Nemčije ALBA Group, sposobni na primer prebivalcem Berlina ponuditi pralni stroj, narejen iz berlinskih smeti. In moja globoka osebna želja je, da bi ga naredili v Sloveniji. To bi bila zares zmaga slovenskega znanja in sposobnosti. Želim si tudi, da bi Interseroh Slovenija v koncernu ALBA Group prevzel glavno vlogo pri razvoju, proizvodnji in trženju tega proizvoda, a to so interne poslovne odločitve. Radi bi, da bi tudi Slovenija kot država imela nekaj od tega.
Kako vaši lastniki gledajo na vaše delo?
Za Interseroh velja enako kot za veliko slovenskih podjetij, ki so v tuji lasti. Slovenci znamo biti zelo učinkoviti, ko enkrat delujemo v urejenih razmerah. Mogoče imamo že zgodovinsko težavo, ker smo bili vedno del nekega sistema, države ali skupnosti držav, ki nam je dajala sistemske okvire, da se ne znamo sami organizirati. Ko pa smo del sistema in ko prevzamemo njegova pravila, pa znamo biti ne le učinkoviti, temveč tudi najboljši. Nimamo pa še razvite tradicije upravljanja niti podjetij niti države. V Sloveniji se kultura upravljanja podjetij in države šele zdaj razvija in plačujemo za napake, na katerih se učimo.
Kako to, da se tega učimo šele v 21. stoletju? So krivi ministri, predsedniki vlad, kdo?
Učinkovitost je odvisna od posameznikov v državni upravi, po našem opažanju pa je konstruktivnih in povezovalnih posameznikov, ki imajo občutek odgovornosti, premalo. Kultura v državni upravi je pravzaprav zelo neodvisna od ministrov in duši tiste, ki bi bili pripravljeni kaj narediti. Po svoje je vsa državna uprava zapadla v apatijo. Da se nekateri zbudijo, mora priti zelo močan sunek od zunaj. V neformalnem pogovoru je neki minister sam rekel, da bi odpustil vse in nato zaposlil le tiste, ki bi jih bilo res treba, če bi bila državna uprava podjetje. Pretirana zaščita državnih uradnikov nam absolutno dela škodo. Ministri so brez moči, sistemi napredovanja, nagrajevanja, kaznovanja so rigidni. Javna uprava je v Sloveniji zagotovo predimenzionirana in sama sebi namen. Po mojem bi bilo bolje, če bi celotno javno upravo odpustili, uradnikom dali socialno podporo, na delo pa bi se lahko vrnili le tisti, ki dejansko hočejo kaj narediti, te bi morali ustrezno plačati in od njih zahtevati rezultat: urejeno pravno državo.
Kaj menite o trditvi, da so ženske na enakih delovnih mestih kot moški slabše plačane?
Jaz tega ne vidim. Za svoje delo sem bila vedno ustrezno plačana, vendar pa sem si napredovanje morala zmeraj prigarati. Uspeh žensk v poslovnem ali političnem svetu je navadno posledica zelo trdega dela. Kljub temu, da smo sodobna družba, smo ženske v aktivni dobi še vedno razpete med 19. in 21. stoletjem, med cankarjansko materjo in sodobno izobraženko in podjetnico, in to v nas povzroča močne konflikte. V vsakodnevnem življenju se jih morda toliko ne zavedamo, prepričana pa sem, da to običajno drago plačamo in da ima mnogo sodobnih bolezni korenine v tej raztrganosti ženske.
V politiki se uveljavljajo ženske kvote, dostikrat pa se govori, zakaj ni več žensk tudi na direktorskih položajih. In to so ustrezne razprave, saj je ženske treba podpirati, jim olajšati pot napredovanja. Podjetja morajo biti do družine prijazna, da ženska ni stigmatizirana, če dela »samo« osem ur.
Ste imeli kot kolegica direktorjev v svoji branži kdaj težave?
Težav ne, sem pa imela v času, ko sem želela uresničiti svoje ambicije in postavljala Interseroh na slovenski zemljevid, zelo veliko obremenitev. Doma majhni otroci, gradnja hiše ... tako da sem zbolela.
In kako ste se izvili iz tega?
V nekem trenutku sem se morala odločiti, ali bom živela ali ne, živela naprej kakovostno ali polovično. Odločila sem se za aktivno življenje, a še vedno je težko. Zavozlan si v svoje ambicije, družbeno odgovornost, željo delovati navzven, zato lahko hitro pozabiš nase. Kljub temu pa si ne dovolim čezmernih obremenitev. Zdaj znam potegniti črto. Pomemben je nadzor stresa pa to, da znaš stvari dajati iz sebe, da znaš poiskati pomoč. Precej žensk ima pri tem kar težave. Obremenjene s službo, izgubljamo socialne stike, izgubljamo prijateljice, ki so nam bile včasih socialna podpora.
Še vedno se moram boriti sama s sabo, da spet ne zaidem pregloboko. Aktivno premagujem stres. Gibam se, skrbim za spanec, tečem. Ker živim na Gorenjskem, sem v planinskih čevljih in s palicami lahko v eni uri 1200 metrov visoko. Skrbim za družabne stike. Mislimo, da moramo vse dajati družini in službi, toda enostavno se moramo same pri sebi odločiti, kaj bomo naredile zase.
V okviru našega družinskega podjetja sem lani ustanovila agencijo Madam potuje, agencijo, ki je samo za ženske, platforma za druženje. Srečevalna agencija, ki potuje, smo jo poimenovali. Zdaj se povezuje z enim večjih slovenskih turoperaterjev, za našo blagovno znamko pa se zanimajo tudi tuje agencije. Madam potuje ima sestro Madam travels. Prva je za Slovenke, druga je namenjena trženju Slovenije med Američankami. To je zgodba, inovacija, ki sem jo naredila iz želje ozaveščati ženske in jim sporočati, da si je treba vzeti čas zase. Po drugi strani pa sem ustvarila tudi delovno mesto za mladega človeka, svojo hčerko. Sicer je še vedno moja celotna pozornost usmerjena v Interseroh, agencija pa je projekt, ki sem ga naredila za svojo dušo.
