Ženske, ne namakajte nog v peščenem zalivu

Majhno, pred kakšnim desetletjem zgrajeno otoško pristanišče je bilo ravno tako pusto. Malce več življenja je kazal šele bližnji kraj Sobra. Tu sem se tudi prvič ustavil – a ne zaradi gostilne, temveč zaradi starih avtomobilov, kakršne smo gledali na naših cestah pred nekaj desetletji. Toda bolhe, jugi, golfi in še kateri model imajo poseben videz – so pravi zverinjak, saj so pobarvani in odeti v živalske vzorce, od mačka do tigra. Avtomobile lokalne izposojevalnice sem občudoval že med prvim obiskom otoka, pred vrsto let. In še vedno so tu! Še starejši in še bolj eksotični. »Predelani avtomobili morda niso najbolj varni, a na voljo so tudi sodobnejši,« se namuzne možakar ob kamniti hiši, ko vidi, da skušam poslikati pločevinaste lepotce.

Če nimate lastnega prevoza, je najem zelo mikaven, saj javnih prometnih povezav skoraj ni. Slabih 40 kilometrov dolgi in tri kilometre široki otok je mogoče spoznavati tudi z (izposojenim) motociklom ali kolesom. Nekateri pa ga kar peš. Poti se vijejo skozi borove gozdove in doline s kakšnim jezerom, čez razgledne vrhove (najvišji je 514 metrov visoki Veliki grad) in do skritih plaž. Za popestritev poskrbijo živalska srečanja, a brez skrbi. Strupenih kač menda ni več, saj so na otok pred stoletjem pripeljali munge. Podlasicam podobne zverinice so naravni sovražniki kač. Svoje delo so opravili še preveč temeljito, saj so se začeli hraniti tudi s ptiči in njihovimi jajci. Postali so nova nadloga, kajti pred njimi niso varni niti kokošnjaki. Kmetje se pritožujejo tudi nad srnjadjo in še posebno nad divjimi prašiči, za katerih naselitev je ravno tako (nepremišljeno) poskrbel človek.

Čar zgodnje pomladi

Naravne lepote je najlepše občudovati pozno spomladi, pred prihodom najhujše vročine. Zaraščena prostranstva takrat preplavi cvetje aromatičnih rastlin in ni naključje, da prav konec maja prirejajo eno izmed največjih športnih prireditev na otoku – Mljet trekk. Pohodniki se pomerijo na različno dolgih progah (od 14 do 50 kilometrov), zanje pa potrebujejo tudi več kot sedem ur.

Milijonarji cenijo mir

Mljet je bil v različnih medijih večkrat omenjan kot eden najlepših otokov na svetu. Gotovo ni naključje, da se je nad okoliškim morjem, polnim starih ladijskih razbitin, navduševal raziskovalec Jacques Cousteau in da je priljubljen med navtičnimi turisti, tudi najbolj petičnimi. Med najslavnejše obiskovalce sta se zapisala Bill Gates in lani Roman Abramovič. Če je v legendah vsaj kanček resnice, pa se je na otoku več let mudil tudi Odisej.

Ribe, fige, olje

»Ali si iz Ljubljane?« povpraša lastnica apartmajev v slikovitem zalivu Prožurski Porat, ko prepozna moj očitni naglas. »Večina Slovencev prihaja od tam. In radi se vračajo k nam. Še posebno ker imajo radi ribe. Moj mož je ribič, zato lahko goste vsak dan razvajamo s svežim ulovom. In česar ne ulovi mož, priskrbi kateri od znancev. Ni je stvari, ki je ne bi bilo mogoče dobiti! Morda potrebuješ olivno olje, domači sir, figovo marmelado?«

Mali paradiž

Zaliv, v katerem stalno živi le kak ducat domačinov, je eden najlepših na otoku, če ne celo na Jadranu! Vsaj tako se mi je zazdelo v zgodnjih jutranjih urah, ko sem ga prvič uzrl skozi dehteče grme žajblja in rožmarina. Mali paradiž se ponaša z vedno mirnim morjem, saj ga pred divjanjem narave varujeta majhen polotok in skupina otočkov. O kakšni nočni zabavi tu ni govora. Kdor pričakuje večerno promenado, vabljive trgovine, lokale z glasbo, odmevne prireditve, je prišel na napačen otok.

Jezero ali morje?

Zahodni del je od leta 1960 zavarovan kot narodni park, ki obsega okolico Mljetskega jezera. Pravzaprav gre za dve jezeri, Veliko in Malo, ki sta med seboj povezani s kratkim prekopom, Veliko jezero pa ima še dostop do morja. Nad večjim delom obale se sklanjajo borovci, ki ponujajo blagodejno senco. Obiskovalci morajo pustiti avtomobile ob vhodu v park, tako da je res spremenjen v pravo oazo miru. Po večjem jezeru pluje motorni čoln, s katerim je mogoče obiskati otoček sv. Marije. Na njem stoji opuščen benediktinski samostan s cerkvijo. Med pretežno obnovljenimi zidovi večkrat potekajo kulturne prireditve, zadnja leta znane pod imenom Mljetsko kulturno leto. V narodnem parku je nekaj manjših naselij. Najbolj znano je Pomena, saj tu stoji edini otoški hotel Odisej. Bolj privlačne so bližnje Polače, ki se ponašajo z enim najboljših pristanišč na otoku. Obala je lahko dostopna, naselje pa je znano po ruševinah rimske palače, ene največjih ohranjenih na Jadranu. A kljub temu so čez posestvo pred desetletji ignorantsko speljali glavno cesto. Kako rešiti problem ob obubožani občinski (otoški) blagajni, nihče ne razmišlja resno. Mnogo je še potrebnejših stvari, od vodovoda in kanalizacije pa do popravila slabih cest.

Babino Polje

Največji otoški kraj je Babino Polje, ki leži v notranjosti. Težko bi mu rekli mesto, a v njem živi več kot četrtina izmed okoli tisoč otočanov. Tu so osnovna šola, pošta, nekaj trgovin, pekarna in kakšna stojnica, ki predstavlja tržnico. Naprodaj so sezonski pridelki, olivno olje, vino, aromatična zelišča … Ponudbe ni veliko, saj se s komercialno pridelavo preživljajo le redki.

Ženske delajo

»Nekateri pletejo tradicionalne košare iz mirtinih vej za prenašanje pridelkov še danes,« mi ponosno pojasnjuje prodajalka Ana. Pritegnile so me s privlačnim videzom. Še bolj pa prtički in nekakšne rute z izvezenimi vzorčki. »To je del naše dediščine,« izvem. »Ženske narodne noše so se ohranile do današnjih dni. Zadnja leta pa smo s pomočjo dubrovniške nevladne organizacije Deša povezale tradicionalne vzorčke, barve in ročno tkano blago z izdelki, ki so privlačni za turiste.«

Ob strokovni podpori so začele otočanke izdelovati prte, zavese, pasove, lutke, oblečene v narodno nošo, in še kaj. Za izvirne in uporabne spominke uporabljajo tradicionalni material – domačo volno in svilo, tkanine pa so večinoma obarvane belo in rdeče.

Ženske v rdečem

Rdeča je bila simbol plodnosti, hkrati pa je žensko ščitila pred hudobnimi silami. Oblačila so tkale iz volne, ki so jo pogosto predle kar med hojo do njive ali izvira vode. Nekaj tkalskih statev se je ohranilo v Babinem Polju, kamor so nosile volno z vsega otoka. Nekatere otočanke so se ukvarjale tudi z gojenjem sviloprejk. Iz svile so izdelovale pomembne dele narodne noše: bele bluze, nogavice in pas. Najbolj prepoznavni pa so bili rdeče suknje, rdeči čevlji in pokrivalo – škufija. Izdelovanje spominkov je ena izmed aktivnosti, s katerimi skušajo pritegniti tudi mlade.

Toda v iskanju boljšega zaslužka večina še vedno odhaja na celino. Nekateri pa se vendarle vračajo – zaradi otoka samega in miru. Tu se še vedno živi počasi, hrana je domača, podnebje prijetno, življenje pa še zdaleč ni pusto, saj se znajo domačini poveseliti ob petju in plesu.

Peščeni paradiž

Večina, ki se odloči za življenje na otoku, služi s turizmom. Odprtih je nekaj manjših avtokampov in vedno več zasebnih sob. Eden privlačnejših koncev je zaliv Saplunara na skrajnem jugovzhodu otoka. Ob njem se razprostira ena največjih naravnih peščenih obal na dalmatinskih otokih. Zanjo je značilna posebna vegetacija, prilagojena vplivu morja, soli, vetra in peska. Tu samoniklo uspevajo pinije, v njihovi senci pa različne bodeče rastline in celo majhne peščene gobe, imenovane resasta pušnica. Zaradi neobičajne vegetacije je območje zavarovano, a očitno ne dovolj. Bližnje naselje Saplunara se vztrajno širi in raste, a večji del obale k sreči še ni ogrožen. Najlepša je manj kot kilometer oddaljena plaža Limuni v zalivu Blače. Peščeni zaliv obdajajo krošnje košatih borovcev, pod katerimi lahko zunaj turistične sezone uživate popolnoma sami. A z malo previdnosti! Domačini vedo povedati, da mladenke, ki namakajo noge v peščenem zalivu, pogosto zanosijo …