Namišljena ljubezen in hudo bolna duša sta grozljivi družabnici, ki pogosto vodita do najbolj končnega dejanja – umora. Največkrat moški vzame življenje ženski, pa čeprav šele nekajletni deklici, svoji hčerki. Zadnja pretresljiva dogodka v državi sta nov opomin odgovornim. Bil je petek 23., ko so najhitrejši mediji poročali o dveh nerazumnih, strahovitih dejanjih, ki sta se zgodili istega dne. Tako odvratni, da si vsak vsaj približno prišteven človek zaželi, da bi šlo za bolno izmišljotino, napako. Žal ni bilo tako.
Od ljubezenske zablode do umora
Zjutraj se je kot običajno odpravila v domače malo, a uspešno družinsko podjetje Elform, ki se ukvarja s prodajo in proizvodnjo igrač. Marjeta Bervar, 37-letna poročena mamica treh otrok, si verjetno ni mislila, da gre zadnjič v službo. Še manj, da bo živela le še nekaj minut. V preddverju poslovne stavbe pri Radomljah jo je namreč pričakal strelec in vanjo usmeril smrtonosne naboje. Nihče ne ve, kakšne misli so se prvemu osumljenemu za umor, 39-letnemu Janezu Žnidarju, v tistih trenutkih pletle po glavi. Po besedah njegove mame Zofke Žnidar, ki je spregovorila v solzah, se je v sokrajanko Marjeto nesrečno zaljubil že kot najstnik in očitno to trpljenje nenehno nosil v sebi. Prijateljev in partnerice ves ta čas menda ni imel, prav tako ne stalnega prebivališča. Njegova mama, ki ga zadnje dve leti ni videla, še pove, da je bil samotar. Odtujen od vseh, še najbolj pa od samega sebe, se je odzval, kot bi se najmanj smel.
Krvnika lastne hčerke
Skrajno neuravnoteženo je ravnal tudi 40-letni Bahtiar Bajrović, že večkrat kaznovan zaradi nasilništva. Zgodaj popoldan istega dne v ljubljanskih Dravljah. V prepiru z ženo je pograbil njuno triletno hčerko – druga, mlajša hči je bila medtem v vrtcu – ter se, medtem ko so se možje v modrem poskušali prebiti do njega, z njo v naročju pognal iz sedmega nadstropja bloka. Po pripovedovanju očividcev sta na nadstrešek gostinskega lokala v pritličju padla ločeno v razdalji nekaj metrov ter negibno obležala. Bajrović je po dveurnem oživljanju dokončno vzel slovo, medtem ko jim je deklico uspelo rešiti. V nasprotju s podobnim dogodkom pred tremi leti, ko je nekdanji varnostnik, 42-letni Marjan Trempus, obsojeni nasilnež na pogojnem odpustu, skočil v smrt, prej pa skozi okno 9. nadstropja bloka ob Zaloški cesti vrgel še svojo petletno hčer Živo, ki pa ni preživela. V obeh primerih sta bili mami nemočni in kljub klicu policije nista mogli preprečiti najhujšega.
Dokler bo smrt imela občinstvo, ne bo drugače
Ob opisanih umorih ne pozabimo, da so krvniki zadali trajne rane in boleče brazgotine tudi najranljivejšim žrtvam, ki še živijo – otrokom. Tem so bili brutalno, nenadoma odvzeti najbližji družinski člani. Kako se bodo na težave v družini odzivali sami, ko odrastejo?
Glede na to, da naj bi Janez Žnidar že vrsto let pred storjenim umorom večkrat zalezoval in nadlegoval žrtev, prav tako so policisti zaradi družinskega nasilja Bahtiarja Bajrovića že posredovali tik pred njegovim usodnim dejanjem, je na mestu vprašanje – ali tega res ne bi mogli preprečiti? Natančen odgovor, zakaj niso, visi v zraku. Morda gre le še za eno od sodobnih različic rimske gladiatorske igre, ki je človeštvo usodno zapečatila s tem, ko je neločljivo povezala smrt in gledalce, življenju odvzela status vrednote in ga omejila na sredstvo. Ko se nekje tam kruto preliva kri, mi pa se na varnem naslajamo in objokujemo tragične podrobnosti, v srdu izbiramo svoje favorite in si čestitamo, da nismo v podobni mrtvaški godlji. Ne zavedajoč se, da je svet okrogel.
Pred otrokom ji je spustil čelno
Iz labirinta nasilja ni lahko izstopiti, sploh če ga doživljaš od mladih nog. Absurdno, a resnično – postane ti domače. Za vse življenje. Le redki so sposobni ne le razumsko, temveč tudi čutno zaznati, da so v lastni pasti.
Tako kot Maja, mamica dveh otrok, ki se je vedno znova zaljubljala v nasilneže. Zdaj ima že nekaj let umirjenega življenjskega sopotnika. Njen predzadnji partner Peter pa je bil daleč od tega, čeprav se ji je sprva zdel povsem prijeten, pravi: »Načrtovala sva skupno življenje. Nekega večera ga je med pogovorom ob avtu zmotila malenkost, nekaj, kar sem rekla, in nenadoma je postal silno agresiven. Z menoj je obračunal 'po moško' – mi spustil čelno, kot se reče. V istem trenutku se je štiriletna hčerka na zadnjem sedežu prebudila in videla prizor ter seveda začela jokati. Ne vem, kje sem dobila takšno moč, da sem mu iz rok iztrgala avtomobilske ključe in se zaklenila v vozilo skupaj z otrokom, nato pa takoj poklicala policijo. Še nekaj časa je butal po avtu in me prosil, naj ga ne prijavim, potem pa zbežal. Policisti so ga našli in popisali. Pozneje ko me še kar ni pustil pri miru, sem dosegla prepoved približevanja.«
S tem pa še ni bilo konec terorja. Pred kratkim ga je bila deležna tudi v primarni družini, kjer so bili od nekdaj neurejeni odnosi: »Lastni brat me je poskušal ubiti, a še bolj kot to me je prizadelo, da so se nato proti meni obrnili tudi starši. Žrtev se mora očitno znajti sama. Včasih je mučno, ko ob prijavi na policiji začutiš, da te ne jemljejo povsem resno. V tem primeru so mi bili policisti in kriminalisti v veliko pomoč, prav tako CSD in psihiater. Rekel je, da takšnega starševskega zavračanja otroka še ni srečal. Očitno sem njihov trn v peti, moteči element, ker sem presegla vzorec nasilja. Z njimi že nekaj časa nimam stikov in to je verjetno moja najboljša odločitev v življenju. Svojih otrok ne bom več peljala tja. Mama si sicer spet želi komunikacije, a se tega ne grem več.«
Pomoč žrtvam še ni evropski standard
V zvezi z žgočo tematiko nasilja nad ženskami so svoja stališča podali tudi predstavniki uradnih ustanov mag. Anton Klančnik z oddelka za mladoletniško kriminaliteto v upravi kriminalistične policije ter skupina strokovnjakov s področja zakonodaje na ministrstvu za pravosodje, ki se poimensko niso želeli izpostaviti. Vsi omenjeni so ločeno podali odgovore na vprašanja, ki smo jim jih postavili.
V službi za odnose z javnostjo policije oziroma ministrstva za notranje zadeve pravijo, da policisti oziroma kriminalisti, ki se trenutno ukvarjajo z nasiljem nad ženskami, niso pristojni za dajanje izjav, kakšna se jim zdi zakonodaja v zvezi s posredovanjem ob prijavi nadlegovanja. Mar ni prav delavec na terenu najboljša priča, da je zakon v praksi preohlapen, premalo strog?
Mag. Anton Klančnik: »Policija redno in sistematično podaja pristojnim organom predloge za spremembe zakonodaje, ki so pri obravnavah najranljivejših skupin usmerjene prednostno v njihovo zaščito. Pri podaji strokovnih in utemeljenih pripomb so upoštevane pripombe operativnih delavcev policije s terena, ki o težavah neposredno obveščajo svoje nadrejene. Oblikovana stališča pa zajemajo tudi konstruktivne pripombe drugih resorjev.«
Pri zadnjih dveh razvpitih umorih žensk v Sloveniji in številnih drugih so storilci kaznivega dejanja žrtvi že prej grozili, policija je posredovala, vendar ni imela pristojnosti, da človeka ustavi. Pogosto gre tudi za že prej obsojene nasilneže. Zakaj nad njimi ni strožjega nadzora?
Mag. Anton Klančnik: »Naša stroka je skrajno zaskrbljena zaradi t. i. Stockholmskega sindroma – ko se kljub vsem naporom institucij in najstrožjim ukrepom tudi represivnih organov, denimo priporu, prepovedi približevanja in ob ozaveščanju – nasilje ne konča, temveč stopnjuje oziroma celo spremeni v skrajne nasilne oblike. Žrtve namreč še vedno ponovno vstopajo oziroma se vračajo v nasilne partnerske zveze. Pogosto dejanja storilcev nad njimi celo opravičujejo, v uradnih postopkih pa jih minimalizirajo ali zanikajo. Glede strožjega nadzorstva: v Sloveniji nimamo probacijske službe.«
Ministrstvo za pravosodje: »Ker imamo samo ukrepe, ki so skladni z Ustavo Republike Slovenije glede preventivnega ukrepanja. Ni jih veliko, ker jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije precej razveljavilo. Če gre za preventivno nadzorovanje, to ni tematika zakona o kazenskem postopku, zakona v pristojnosti ministrstva za pravosodje, ki je namenjen odkrivanju storilcev kaznivih dejanj ter njihovemu pregonu pred sodišči. Če gre torej za vprašanje preventivnega nadzora, predlagamo, da se ponovno obrnete na ministrstvo za notranje zadeve, ki naj pojasni, kako je s preventivnimi ukrepi v policijski zakonodaji. En močan in pomemben, že leta preizkušen in učinkovit preventivni ukrep v policijski zakonodaji že obstaja – kolikor nam je znano, še ni bil izpodbijan pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije: prepoved približevanja po 60. in 61. členu zakona o nalogah in pooblastilih policije, glede česar bo ministrstvo za notranje zadeve, kolikor nam je znano, v kratkem objavilo nov pravilnik v Uradnem listu Republike Slovenije.
Glede vprašanj preventivnega nadzora pa: prvič – afera Snowden je od 6. junija 2013 podala določena razkritja. Pokazala je, česa se z vidika nadzora ne sme početi. Drugič – 8. aprila 2014 je sodišče Evropske unije izdalo sodbo v primeru hramba podatkov s področja elektronskih komunikacij oziroma Data retention, s katero je razveljavilo za nazaj relevantno direktivo Evropske unije iz leta 2006. Tretjič – ministrstvo za pravosodje je skupaj z ministrstvom za notranje zadeve poskušalo v letu 2014 v zakon o kazenskem postopku vključiti t. i. IMSI-lovilec in policijski vdor v računalniški sistem. Znano je, na kako ostre odzive splošne in strokovne javnosti so naleteli navedeni predlogi.«
Če prav razumem, policisti nimate pristojnosti za nadzorovanje oseb na pogojnem izpustu. Se bo to kdaj spremenilo in po vzoru katere države imamo tak sistem?
Mag. Anton Klančnik: »Policija res nima pristojnosti izvajanja posebnega nadzora nad osebami na pogojnem izpustu iz zapora. Verjetno bo treba premisliti o spremembah, vendar je to v pristojnosti ministrstva za pravosodje.«
Posamezne institucije rade prelagajo krivdo druga na drugo. Kaj konkretno svetujete navadni državljanki, ki se znajde v krogu nasilja, pa jo uradne ustanove pustijo na cedilu – in je lahko njeno življenje ogroženo? Malo za šalo, malo zares – je to tečaj borilnih veščin, morda nakup orožja, kot je pogosto v Ameriki, že vrsto desetletij glavni svetovni duhovni vodnici in vzornici, ali morda kaj drugega?
Mag. Anton Klančnik: »Žrtev med postopkom ostaja osrednja oseba in s svojimi odločitvami pomembno vpliva na potek primera. Sodelovanje žrtve z institucijami je nujno, prepogosto se srečujemo z miselnostjo, da je s svojo prijavo naredila vse. Ni tako. Ocena stroke je, da ima tudi žrtev vzvode in možnosti, da stori pomembne korake proti nasilju, kar smo na naši spletni strani posebej izpostavili v rubriki Kaj lahko storim sam/a. Ne pozabimo, da je vsak od nas odgovoren, zlasti predstavniki institucij, zato končno presekajmo splošno
slovensko prepričanje ljudi, ki žrtvi obračajo hrbet, ko jih najbolj potrebuje. Ljudje se umikajo, čeprav imajo informacije o nasilju in niso ogroženi. Ne želijo imeti opravka z institucijami, kar posledično onemogoča kakovostno preiskavo, učinkovito zaščito žrtev in tudi razumevanje žrtve, da sama ne želi nadaljnjih postopkov.«
Ministrstvo za pravosodje: »Odgovor smo delno že podali v našem prvem odgovoru, ob tem pa posebej opozarjamo na ukrep prepovedi približevanja, ki ga lahko uporabi vsakdo, ki se v Sloveniji znajde v takšni situaciji. Poleg tega je ministrstvo za pravosodje leta 2005 pripravilo kot dodatni ukrep zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, ki se uporablja za žrtve nasilnih naklepnih dejanj in njihove svojce.«
Po besedah dr. Katje Filipčič s pravne fakultete v Ljubljani je pogost vzorec, da mož maltretira ženo, in ko umre, njegovo »poslanstvo« nadaljuje sin. Prof. dr. Bojan Zalar, klinični psiholog, pa je že pred časom opozoril, da bo ljudi s hudimi osebnostnimi motnjami v družbi vse več ter lahko posledično pričakujemo še več umorov. Policija pravi, da v naši državi ni probacijske službe. Ali nameravamo spremeniti zakonodajo za boljšo zaščito potencialnih žrtev in kdaj?
Mag. Anton Klančnik: »Vzorec nasilja v krogu družine se vsekakor lahko ponavlja v najrazličnejših smereh. Povezavo vodimo z alkoholiziranostjo v družini. Na samo pojavljanje nasilja v družini vplivajo različni dejavniki, ki jih ne smemo posplošiti. Razumevanje in obravnava nasilja v družini je kompleksen problem. Odgovor na vaše vprašanje je tudi v pristojnosti ministrstva za pravosodje.«
Ministrstvo za pravosodje: »Obstoj ali neobstoj probacijske službe nimata neposredne povezave z vprašanjem preventivnega nadzora v zvezi s potencialnimi žrtvami. Slovenija ta sistem sicer po vsebini pretežno ima, je dokaj podroben in decentralizirane narave. Predlagamo, da policijo ponovno vprašate, kaj so mislili s to izjavo o probacijski službi, glede na to, da njen primarni cilj ni zaščita žrtev kaznivih dejanj oziroma preventivna zaščita potencialnih žrtev kaznivih dejanj, ampak ponovna vključitev že obsojenih storilcev v družbo – osredotočenost je na zakonitih interesih storilca! S tega vidika je morda pomembno priporočilo Sveta Evrope iz leta 2010 o evropskih probacijskih pravilih – zlasti definicija probacije, ki govori o pomoči storilcu kaznivega dejanja, sekundarno pa o varstvu skupnosti, ne pa razmerju z žrtvijo kaznivega dejanja – kar si lahko preberete na spletu. Iz navedenega besedila je tudi jasno, da pomoč žrtvam še ni evropski standard, ampak da to morda lahko postane. V tem primeru bo šele dolgoročno mogoče govoriti, da je enakovredni del probacije postal tudi odnos do žrtev kaznivih dejanj – še vedno pa ne do potencialnih žrtev.«