Ženska ženski

Ideja je preprosta: očetje v Sloveniji bodo po novem morali vsaj za trideset dni na porodniški dopust, sicer bo ta materi propadel. Tako namreč določa predlog novele zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki so ga oni dan predstavili na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Moram priznati, da sem ta diktat nekajkrat prebrala, kajti kljub vsem prilikam in neprilikam, ki nam bobnijo po glavi in okoli nje te dni, človek v 21. stoletju vendarle ne pričakuje takšnih bizarnih idej, kadar ženske in tudi matere vodijo državo, ali pač bi se prav zato morali pripraviti nanje z vso resnostjo in (žensko) predvidljivostjo.

Odgovorna ministrica Anja Kopač Mrak pojasni: »Ta pravica omogoča, da ženske po rojstvu otroka ostanejo aktivne na trgu dela.« Vsi vemo, da mesec dni ne bo rešil nobene ženske in nobenega delodajalca, vsi tudi vemo, da moškega s prisilo ne moreš poslati na porodniški dopust, takisto ve ministrica. Zatorej predlog razumem zgolj in samo v funkciji zmanjševanja stroškov države, kajti ženske bodo seveda odšle v službo, ker bodo morale, moški prav tako, torej je zadeva sila preprosta. A ministrica je dala mesec časa za javno razpravo in menda pričakuje negodovanje predvsem pri delodajalcih, ki ne bi radi izgubili moških za en mesec. Trideset dni torej lahko meljemo, kaj pomeni obveznih trideset dni za očeta, nikakor pa ni zanemarljivo, da starševski dopust kot neprenosljivo pravico očetov zahteva tudi evropska direktiva. Jeh!

V Sloveniji je doslej le pet odstotkov očetov izkoristilo pravico do očetovskega dopusta. Le zakaj neki? Ker ni bil plačan (zdaj pa bo!)? Ker se je moški bal delodajalca? Ker žena moža ni pripustila k plenicam? Ker on je vendarle moški – kaj bodo pa rekli dobri prijatelji in še boljši sosedje? Ker sta se z ženo tako domenila, kajti mož bolje zasluži, ona pa je preutrujena od naporne in slabo plačane službe? Ker ženska preprosto želi biti čim dlje z otrokom? Saj veste, rodila ga je pa le ona! Kar sama. Mislim – brez moža.

Kaj pa samohranilke, ženske v ločitvenem postopku, zapuščene, one, ki iščejo očeta svojega otroka, kajti izgubil se je že pred rojstvom? Kaj bo pa z njimi? Zakon predvideva, da bo posebne primere urejal center za socialno delo. Vsi vemo, da je tovrstnih primerov zelo veliko, saj jih tudi kaj poznamo. To bo eno bolj dramatičnih dejanj v morebitnem novem zakonu o starševstvu. Namreč, porodniška bo že davno mimo (ženski bo propadel mesec dni), ko jo bodo na centru še vedno prepričevali, da otrok ima očeta in naj torej on vzame očetovanje, kakor mu veleva zakon. Ženski jim seveda v razumnem roku ne uspe dopovedati, da je samska, da sta se s partnerjem razšla in podobne resničnostne zgodbe. No, morda dramatiziram, a saj se poznamo.

Da ne bom dolgovezila. Ekonomiko ideje razumem, perverznost pa tudi. Z zakonom se pač ne privezuje oče na otroka in dom. Če se tako krhki, bistveni in temeljni družinski odnosi smejo urejati z zakonom in zavedanjem, da je tako najbolje za vse, zakaj potemtakem tega ne uredijo vobče? Zakaj z zakonom ne ustavijo nasilnežev, alkoholikov in drugih kvarnih osebkov v družbi, zakaj jih ne dajo na prisilno zdravljenje? Je to nedopusten poseg v svobodo posameznika? Kakopak.

Meni očetje po zakonu ne dišijo. Takšni zakoni so žaljivi, neetični in nedostojni. Za moškega in žensko.