Ob koncu študija, ko je bila stara 22 let, ji je nenadoma umrla komaj 45-letna mama. Najprej je želela obdržati skupaj družino, vendar ji ni uspelo. Nekega dne je sprejela najbolj noro in hkrati najpametnejšo odločitev v življenju. Brez pohodnih izkušenj se je podala na zahtevno Pacifiško gorsko pešpot. Na pogovor s Cheryl Strayed smo čakali kar nekaj časa. Pisateljica, ki jo je ena od ameriških literarnih revij imenovala The beauty of a brutal honesty (Lepotica brutalne odkritosti), se ne ustraši nobenega vprašanja, a v odgovorih ostaja skrivnostna. Od človeka, ki se je v naravi iz oči v oči srečal s četo divjih živali, to nekako tudi pričakuješ.
Najprej iskrene čestitke za krasno, pretresljivo in hkrati duhovito knjigo, ki smo jo letos v prevodu dobili tudi Slovenci.
Hvala vam, zelo ste prijazni.
V svoji oddaji vas je pohvalila tudi Oprah Winfrey, številni vodilni mediji, kot je New York Times, pa so objavili odlične kritike. The Seattle Times je denimo zapisal: »To ni Pepelka v pohodnih čevljih, temveč ženska, ki preseže zlomljeno srce, obup in slabe odločitve z jasnim pogledom na to, kjer je bila.«
Počaščeno in prijetno se počutim, ker so kritiki vzeli mojo knjigo resno. Strinjam se z recenzijo, ki jo citirate, da je Divja več kot lahkotna zgodbica, ki se konča s princem, ki mi na stopalo nadene steklen salonar. Gre za zgodbo o meni, kako najdem sebe, ne princa na belem konju.
Z odliko ste diplomirali iz angleščine in ženskih študij ter magistrirali iz pisanja fikcije. Časopis The Boston Globe pa je Divjo ocenil kot najboljšo nefiktivno knjigo leta 2012. Napisali ste jo s pomočjo dnevnika, ki ste ga imeli s seboj na najbolj nepozabnem pohodu svojega življenja. Zaupajte nam, katera dejstva so bila spremenjena.
Prav nobeno. Trdo sem delala, da bi dodelala in preverila vsa dejstva. Tega, kar se je dejansko zgodilo, nisem spreminjala, vsaj ne namenoma. Seveda gre včasih le za spomine, na podlagi katerih so sestavljeni številni prizori, zato so morda v nekaterih primerih netočni, toda ne zato, ker bi namensko želela ustvariti fikcijo oziroma nekaj predstaviti drugače, kot je v resnici bilo. Dnevnik oziroma beležka, v katero sem zapisovala svoje vtise med pohodom, mi je prišla med pisanjem Divje zelo prav.
V pretresljivi zgodbi iščete in najdete pravo pot, medtem ko prebolevate propadli zakon in mamino smrt. Na pohod ste se odpravili, ko je vašo pozornost v prodajalni pritegnil vodnik po pešpoti. Kako z današnjimi očmi gledate na svojo hojo po divjini od Mojavske puščave do Oregona? Kako nevarna je v resnici bila?
Mislim, da ni nevarno, če po divjini hodiš sam. Ljudje verjamemo, da je nevarno, zato v svojem umu vidimo veliko več. Hoja v divjini, ko ob tebi ni nobene druge osebe, ni glavni vzrok smrti. Avtomobilske nesreče pa so. Prav tako rak ali popuščanje srca. Na to sem se opominjala vsakič, ko me je – preden sem odšla na pohod – zagrabil strah ob misli, kaj nameravam storiti. Odločila sem se, da ne bom dovolila strahovom, da mi zavladajo. Po tej odločitvi se zares nisem prav pogosto bala, na poti sem se počutila varno.
- CELOTNI INTERVJU NAJDETE V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ČAKA V NAJBLIŽJI TRAFIKI. Ali pa se nanjo naročite na telefonski številki 080 11 99.
