Nič čudnega, da istospolno usmerjeni skrivajo resnico o sebi. Učinkovito slepilo je zakon. S partnerjem nasprotnega spola, h kateremu ne vleče spolno poželenje. Ker brez ljubezni ni sreče v zakonu, je peklensko trpinčenje obeh neizbežno. Govori Nada.
Hvala, da ste privolili v srečanje. Ženskam, ki so bile ali so še poročene s homoseksualcem, bo morda ob vaši iskrenosti lažje, saj so tudi ranjene, a svoje skrivnosti ne morejo ali ne smejo izdati.
Ali pa v svoji preproščini ne vedo, kaj se dogaja. Vsaka nosi svojo zgodbo, drugače odkriva resnico, si jo prizna in spira s solzami ali jo opravičuje, skrije in nanjo poskuša celo pozabiti.
Na naših tleh je še veliko nestrpnosti do drugačnih, tudi agresivnosti. Ali ni že čas, da razširimo obzorja?
Strah je tisti, ki hromi in povzroča preveč škode. Vsenaokrog. Treba ga je izkoreniniti. S spremembo mišljenja in sprejemanjem raznolikosti.
Mar nismo vsi drugačni in vsi enakopravni?
Smo res? Ni čisto tako. Kakor koli kdo štrli zunaj meril, je za ljudi čuden. Slovenija je ekstremna, ker je kritična masa ljudi manjša. Zato je tudi homoseksualcev manj, oni vedo, kdo je, kdo ni. Za tem se skrivajo.
Ste lahko o svoji rani s kom odkrito govorili? Pogovor nedvomno olajša stisko, mar ne?
Ne. Če sem komu poskušala kar koli samo namigniti, so me imeli za bolj čudno od partnerja.
Ali ste njemu kdaj postavili vprašanje o homoseksualnosti?
Seveda sem ga direktno vprašala, ali je gej, a ni zagrabil. Ti ljudje postanejo – ne vsi, jasno! – neke vrste patološki lažnivci. Tak obrambni mehanizem vklopijo, ker vse življenje prenašajo ogromno tovora. Obremenjujočega tovora. V olajšanje bi mi bilo, če bi rekel: »Sem. Prosim te, da to ostane najina skrivnost.« Tega nisem nikoli doživela. Ni se izpovedal. Še zdaj vse zanika: »Ne, to ni res.« Podala sem se na trnovo pot in o vsem razčiščevala sama s sabo.
Ste pomislili, da mora biti hudo zanikati sebe?
Njemu je dosti težje kot meni. Še vedno. Tega se zelo zavedam.
No ... Z njim ste trpeli vi.
Predvsem sem se počutila izkoriščeno. Z različnimi mehanizmi je ustvarjal notranjo stabilnost in ravnodušno zunanjo podobo. Eden od teh mehanizmov sem bila tudi jaz. In najini otroci. Ne branim ga, a vem, da proti sebi ni mogel delati. Kar je v njem, je v njem. Zato bo tudi, če ga nate vežejo pozitivna čustva, to pokazal na zelo bizarne načine. Nikoli ne bo pripravljen položiti na mizo odprtih kart in se pogovoriti. Verjamem, da bi ga razkritje ozdravilo psihičnih stisk – oziroma bi bil to dober začetek –, vendar se je odločil za molk. A, denimo, če ima na izbiro moškega ali žensko, je njegov prvinski vzgib – moški. To sem začutila zelo kmalu.
Leta ste zdržali z moškim, ki ljubi moške, kajne?
Družina in moji otroci so mi bili najpomembnejši. Za to sem živela. Nazaj sem dobila bolj slabo: spoštovanja malo, iskrenega pogovora nikoli, mož se z otroki ni kdo ve kako ljubeče ukvarjal. V glavnem je bežal v delo. Za kariero se je skrival. Ne nazadnje je bila tudi imenitna krinka za to, da mu ni bilo treba z nami preživljati počitnic. Je pa res, da ko si mama in imaš tri otroke, nimaš na pretek časa razmišljati o tem. Vse to naju je še bolj oddaljevalo, poglabljalo prepad med nama. Potlej se stvari na neki način same razpletejo.
Kakšne spremembe ste opažali pri sebi? Koliko vam je ukvarjanje z otroki in tudi zatekanje v delo lahko nadomeščalo spolno in čustveno praznino?
Ko vidiš, da ne moreš več, ker za vsak zakaj ne dobiš njegovega zato, postajaš živčna razvalina. Odgovore si moraš sestavljati sama, vendar se moraš obvladovati, in ne napadati. Namreč, če se odzoveš z nekim sistemom »prekleti pedri«, v bistvu ne povzročaš škode nikomur drugemu kot sebi. Namesto tega se potrudiš na vse skupaj gledati širše in čim bolje hočeš spoznati tega negotovega moškega, ki ne zna sam s sabo. In vidiš, da tudi ne ve prav dobro, kaj bi z otroki.
Razmišljam, da sta s poroko in z odločitvijo za starševstvo oba tvegala. Kakšen oče je?
Nikoli nisem občutila, da bi otrokom odpirala oči o njem, na osnovi svojih odnosov si lahko ustvarijo sliko, kaj lahko pričakujejo od očeta, spoznajo, kaj jim ponuja. V bistvu želiš zaščititi otroke, ampak to moraš spustiti. Seveda si ves čas na preži, zaskrbljenost in sumničavost ti ne dasta miru. To je takšen trening pri sebi, da kar boli. Jasno, zadeve z leti postajajo čistejše in tudi sam si vse močnejši in mirnejši glede vsega. Pri vzgoji ne računam preveč nanj. Če začuti, smo ga veseli, če ga ni, smo vajeni shajati brez njega. Živi po svoje, in manj ko računamo nanj, več dobimo od njega.
Če kdo čuti nagnjenost do istega spola, se največkrat težko seksualno osvobodi zaradi domačih, kajne?
Nedvomno. Ne vem, kaj bi njegova družina naredila, če bi se izdal. Težko bi jim bilo. To je tradicionalna družina z močno moško figuro in s tiho žensko, ki se mogoče dostikrat ni znala ali zmogla postaviti za svojega otroka, tudi ko bi se morala. O tem težko govorim, čutim pa v tem moškem veliko čustveno poškodovanost. Praznino. Ni sposoben zdravih odnosov. To opažam tudi pri svojih otrocih, ki mu dajejo čisto ljubezen, vendar je on ne vidi, ne čuti in celo misli, da je manipulacija. Obenem ga njihova nedolžna čustva bolijo, ker mu nastavljajo ogledalo.
Kaj je najpomembnejše, do česar ste se dokopali?
Zdaj, ko leta minevajo, me ne gleda več kot žensko, ampak kot mater svojih otrok. Zna videti več odlik, kot jih je bil sposoben kdaj prej. Otroci ob sebi potrebujejo zanesljive in ljubeče starše. Taka sem. Pa saj je marsikatera družina zaznamovana. Ni družine brez težav, naše so pač specifične in se drugače ukvarjamo z njimi – predvsem z veliko razumevanja do tega človeka. In če sem iskrena, iz čistega egoizma, ker sam nočeš živeti zagrenjenega življenja.
Si očitate, da bi morali prej izstopiti iz razmerja, ki ni bilo niti solidno in vas ni moglo zadovoljiti, ali se vam morda v tistem obdobju ni zdelo tako zelo pomembno, da vas ni sposoben ljubiti?
Vse potrebuje svoj čas, da dozori. Počasi sem odhajala iz odnosa. Težko je. Ne moreš. A vse veš. Vse ti je jasno. Srce pa ti govori čisto druge stvari. Drži, upanje res umre zadnje.
Kaj vas je privlačilo na njem?
Bil je šarmanten. Idealen moški. Boljšega na svetu ni bilo.
Vam je ustregel v vsem ali niste imeli (pre)visokih pričakovanj?
Natančno je vedel, na katere tipke pritisniti pri meni. Jaz sem šla s srcem do njega. Dopuščam možnost, da si je tudi on želel, da bi se nama izšlo. A bil je preveč egoističen. V sebi ni sposoben razviti ljubezni. Še zdaj bi lahko bila formalno skupaj. Jasno, pod njegovimi pogoji. Pričakoval bi, da sem njegov zunanji steber, obenem pa ne bi dovolil, da si ustvarim svoje življenje. Ja, včasih bi se človek želel nasloniti na partnerjeva ramena, a se ne more ... Ah, življenje!
