Zelena nit polzi skozi belo platno

Vselej urejena Jelka Markovšek nas je pričakala na svojem domu s pripravljeno pleteno košaro na klopi, kjer je imela skrbno zložene okrasne prte.

Pogovor je hitro stekel. Besede in misli nekdanji učiteljici iz Lukovice, ki se je sicer omožila na kmetijo, a svojega poklica kljub temu ni opustila, lepo tečejo. Medtem ko je z rokami zamišljeno gladila belo blago, se je spomnila svojih začetkov.

»Veselje do ročnega dela sem podedovala po zdaj že pokojni mami in teti, ki me je pravzaprav naučila vezenja.« Prve stebelne vbode je vadila na starem blagu. Šele pozneje je dobila manjši prtiček.

»Prav dobro se ga spominjam. Na njem je bila narisana deklica v večerni opravi in s svečo v roki, spodaj pa je pisalo lahko noč.« Koliko časa ga je vezla, se ne spominja prav dobro. »Čeprav vbodi niso bili enakomerno dolgi in lepo oblikovani, sem bila ponosna nanj. Še danes mi je drag spomin.«

Pletilke so tleskale

»Veste, mlajšim se zdi danes ročno pletenje šala dolgočasno in zamudno, kar je glede na današnji ritem življenja morda res. Spominjam se, kako sem sama okorno in trdo držala pletilke. Zanke so mi kar naprej uhajale s pletilke in izpod prstov.«

Večkrat ji je na pomoč priskočila teta in ji razpletla zavozlano. »Pogosto sem na skrivaj v roke vzela tudi njeno pletenje. Počasi sem napredovala.«

Poleg službe, majhnih otrok in kmetije ji ni ostalo prav veliko časa za ročna dela. Kljub temu je pozno zvečer, ko so otroci zaspali in so po domačijah v dolini ugasnile luči, sedla za mizo in vezla, pletla ter kvačkala. Lotila se je tudi gobelinov. Za svoj dom je izvezla garnituro zaves, prtov in prtičkov z motivi poljskega cvetja, ki krasijo kmečko sobo.

Tudi zdaj plete puloverje, jopice in nogavice. V Društvu rokodelcev Moravške doline se je naučila izdelovanja rož iz krep papirja, najlona in ličja, z velikim veseljem pa se je učila rišeljeja (beli vez), ki ga je Jelka nadgradila in naredila črni vez na belem platnu.

Markovškova na koncu pogovora žalostno doda: »Pogosto mi je žal, da v mladih letih nisem bolj izkoristila tetinega bogatega znanja in ponujene pomoči.«

Neutrudna roka

Seveda nam je pokazala tudi svoje natančno izdelane prte in prtičke. Ponavljajoči se zeleni vzorci cvetov so polzeli skozi prste. Na koncu je poprijela nedokončani prt, ki je kot razkošna ženska obleka padel prek roke. Z drugo roko je spretno napeljala zeleno nit skozi uho šivanke in jo pretaknila pri cvetu, kjer je včeraj končala.

Rumeno nit je napeljala skozi uho druge šivanke in začela dodajati pramen. List za listom, vbod za vbodom, poteg za potegom ...

Uro in pol smo se pogovarjali in klepetali, vmes spili kavo in prigriznili domače pecivo, a Jelkina roka se ni utrudila. Vsakič znova je elegantno zakrožila po zraku, zapičila šivanko in potegnila, kot bi s krhko spomladansko bilko prevezala šopek marjetic.