Že imamo dovolj?!

O Grčiji kot da vemo vse. Preveč. Med ruševinami socialne države tolče borbo za življenje (in dostojanstvo) 30 odstotkov prebivalcev, pahnjenih pod prag revščine – in ja, samo ulice Aten so polne brezdomcev. Med domnevno 25.000 jih je nemalo še pred letom, dvema imelo dokaj spodobno službo. Eden od treh, ki še delajo, se preteguje, da bi izpolnil potrebe delodajalcev. Pa bi dobiček morebiti pridelal zgolj v primeru, če bi delal zastonj.

Kdo bo na vrsti naslednji? Slovenija je dobila namig, da je že v položaju, ko bi morala prositi za finančno pomoč.

In kakšen je statistični pogled na revščino pri nas? Lani je znašala 13,6 odstotka. To pomeni, da v revščini živi 273.000 ljudi. Nepreštet je potapljajoči se srednji sloj, ki ga zvijata ekonomska beda in krč pred tem, kaj črnega bo prinesla prihodnost. Položaj je resen – zdaj duhove burka varčevalni zakon, ki je znižal pokojnine 26.000 upokojencem, tudi borcem NOB –, obeti so skrajno negotovi.

Je vse to res nujni vložek v preobrazbo sistema ali huda krivica, ki jo moramo (zlepa ali zgrda) odplačati zaradi brezvestnega ravnanja peščice premožnežev z neomejenimi privilegiji?

Razmere, v katerih živimo, temeljijo na ustrahovanju. Predvsem, kakšna bo prihodnost? Ta strah nas hromi. Tu in zdaj. Je vredno dostojnega življenja? Že zdavnaj ne več. A si še zmeraj zatiskamo oči. Demoniziranje prihodnosti je uveljavljena praksa. Rutina vsakdanjosti pa tako daje samo varljiv občutek varnosti. Seveda se je oklepamo z vsemi štirimi, ker nam je znana. Saj drugega ne poznamo.

Kdaj bomo pokazali zobe? Si jih sploh drznemo? Tedniška kamera je prejšnji ponedeljek dokumentirala besede upokojenke, nekdanje igralke Ljerke Belak. V grobem povzetku je nekako takole obrazložila, kaj jo vznemirja: »Grozno se počutim ... Zasledila sem kratko notico, da ima gospod Zidar še vedno plačo, in gledam ljudi, ki je niso dobili že ne vem kako dolgo. Čakajo lačni, s praznim hladilnikom, nimajo kje spati ...« Nimajo za kaj živeti?! »Mi pa kar gledamo … In kar naprej živimo. Ti ljudje pa so vse bolj lačni, ne samo tuji delavci, tudi naši ljudje, upokojenci, šolarji ... Seveda bi vsak rad imel še več, ampak jaz preživim. Veste, koliko jih ne? In mi samo govorimo o tem, nič pa se ne zgodi, ničesar ne naredimo ... Jaz imam dovolj. A vi nimate, ljudje?«

Se bomo izvlekli? Bomo preživeli? Če je rešitev, je seveda v naših rokah. V revoluciji, ki jo bo moral izbojevati najprej vsak sam pri sebi. Kaj pa lahko izgubimo? Dom (ob drugem), o čemer tokrat v Oni piše Maja Korošak? In kaj pridobimo? Svobodo?! Da smo končno to, kar čutimo. In počnemo, kar hočemo.

Kdo je že rekel, da bomo (morda) ujeli ravnotežje, ko bomo zavrgli pohlep in se enkrat za vselej odkrižali iluzij? Namreč, imeti vse ni to, kar zares potrebujemo. Saj to lekcijo smo pa že vzeli, a ne?!