Verena Perko je arheologinja in muzeologinja, avtorica več kot 150 znanstvenih in strokovnih prispevkov z omenjenih področij. Ženska, ki je strastno predana svojemu delu, popotovanju po sledeh časa. Dediščino preteklosti umešča v današnji čas in prostor ter hkrati gleda naprej. Tisti, ki jim to področje ni blizu, jo morda poznajo kot ženo psihoterapevta dr. Andreja Perka. Ali kot pravljičarko, pesnico – v vsakem primeru nemirnega duha. Njen trenutni status je muzejska svetnica v Gorenjskem muzeju v Kranju. Ukvarjate se s stvarmi, ki so stare tisočletja. Kaj vam pomeni en dan, en trenutek?
Že doma, s kmetov sem, so me učili, kako pomemben je vsak trenutek v življenju. Pri študiju pa so mi razložili stari latinski rek Carpe diem – izrabi trenutek, ki se ga dandanes razlaga drugače, v bolj hedonističnem smislu: »Uživaj vsak trenutek.« Ker pa sem že lepo zakoračila v drugo polovico svojega življenja, mi je zdaj še pomembneje izkoristiti vsak trenutek. Zdaj tudi vem, da je skoraj največ, kar lahko komu daš, tvoj čas. Pozorno izbiram in najbrž imam tu tudi največ grehov, ker hitim in ne morem vedno vsega izpeljati. Potem naredim lestvico vrednot, in vse, kar je nižje, mora izpasti.
Kaj postavljate najvišje?
Družino. Najprej so bili otroci, zdaj so že vnuki, in vem, če zdaj ne bom imela časa zanje, tega ne bom mogla nikoli nadomestiti. Treba se je zavedati, da so stvari, ki jim jih lahko daš samo ti. Po drugi strani pa vem, da je njihovo življenje njihova zgodba, ki sega že v jutrišnji dan, kamor jaz ne morem več vstopiti.
V kaj ste vzgajali svoje otroke? Kako ste jim v njihovih rosnih letih predstavljali svet, v katerega ste jih rodili?
Kot prostor, kjer se je treba boriti. Za dobro, za druge in kjer nikoli ne smeš obupati, sicer je konec. Na to so me pripravili tudi doma,
tudi jaz sem borka. Želela sem, da najini otroci dojamejo, da se je vedno vredno boriti, tudi če ti na koncu ne uspe. Pomembno je, da te življenje najde pripravljenega. Glavno sporočilo, ki sem jim ga dala, je pozitiven in aktiven princip, vsaj upam tako.
Rada bi si predstavljala, kako ste se našli v tem, kar počnete. Npr. vrste skozi čas: mamuti so izumrli pred približno 12.000 leti. Kaj se vam zdi tako privlačno na pradavnini?
Moj primarni študij je bil arheologija, drugi pa dediščina in muzeologija. Zakaj sploh to študiramo in se ukvarjamo s tem? Zakaj so ta vprašanja danes tako pomembna? Ker smo čedalje bolj izkoreninjeni in brez identitete. Smo kot ladja brez krmila. Velikokrat povem študentom, da je arheologija zelo podobna psihoanalizi, obe proučujeta plasti človekove preteklosti, ena na materialni, druga na psihični ravni – mimogrede, Freud je imel veliko zbirko arheoloških predmetov in se je zelo zanimal za preteklost – in arheologi zelo podobno proučujemo plasti preteklih družb vsega človeštva. Posredno se arheologija zagotovo sprašuje tudi o smislu, o življenju, smo edini, ki posegamo v grobove, svet mrtvih. Zagotovo pa tudi zato, ker je v preteklosti toliko skritega znanja, modrosti; rimska doba, velemesta, cestne mreže, knjižnice, akademije, kakšna fantastična civilizacija je to bila.
Vas kdaj zaskrbi, da vas preteklost jemlje sedanjosti?
Ne, ne … (Smeh.) Res je, da se številni, ki proučujejo preteklost, velikokrat – namesto da bi razčistili s svojo osebno zgodovino, identiteto – zatekajo k raziskovanju preteklosti. Res pa je tudi, da je ena od osnovnih človekovih želja, da razišče preteklost, tako osebno kot kolektivno, to je vsajeno v naši identiteti. Brez tega ne moremo ovrednotiti današnje družbe in prepoznati prave poti v prihodnost. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da mi izbiramo to pot. Samo družba, ki pozna vrednote preteklosti, jih zna kritično ovrednotiti, se pokesati za napake in sprejeti izboljšave, bo prepoznala kakovost današnjega življenja in ponudila posamezniku prostor v družbi, ki mu pripada. Z današnjo družbo pa je očitno nekaj zelo narobe, da mladi sploh nimajo svojega mesta. Stari pa tudi ne!
Kaj pa prihodnost, koliko vas mika pogled naprej? Na koncu koncev so imeli že v davnih časih vidce, oraklje, preročišča so bila v mnogo starih civilizacijah.
Verjamem, da si prihodnost izbiramo. Glede usode se spominjam misli znanega psihologa Rogersa, da nam je usojeno, kar si po svoji najboljši izbiri med danimi možnostmi izberemo za prihodnost. Pretekle družbe so se zelo zanašale na prerokbe. Kakorkoli, če odmislimo magično moč, ki jih imajo za nas takšne prerokbe, in se obrnemo na intimne odločitve, gre spet za izbiro: v kar verjamemo, bomo vložili vse moči in to udejanjili. Drugi nam lahko zelo kakovostno svetujejo, odgovornost pa je samo tvoja. Narediti moraš maksimum in temu bo nekaj sledilo. Če gledamo velike civilizacije vzhoda, lahko opazimo zelo poudarjen odnos do narave, do skupnosti, do lastnega življenja kot pomembnega člena družbe. Tam so osebne odločitve globoko etično obarvane.
Če si predstavljam predmet, ki ga opazujete, kako počasi in skoraj nevidno se spreminja v daljšem obdobju, me to asociira na večnost. Evropski človek v povprečju živi 80 let. Kakšen razvoj, menite, lahko človek opravi v svojem življenju? Glede na to, da se nam zdi, da smo najmočnejši, najpomembnejši v vesolju, da se vse vrti okrog nas.
Vprašanje dediščine in preteklosti je zelo filozofsko. To ni polje ene same znanosti. Vse, kar vam bom povedala, je stvar interpretacije, ki pa je po definiciji nikoli dokončano delo. Človek je obsojen na osebno doživljanje in individualno presojo. Človek današnje zahodne, tehnološke družbe se doživlja v vlogi boga. Če ljudem v muzeju rečem: »Tega ne vem in nikoli ne bomo vedeli,« ali pa jih opozorim, da so bili nekoč veliko bolj modri kot mi, so čisto pretreseni. V svojem spoznanju smo omejeni in kadarkoli bomo eno stran zelo dobro proučili, se nam bo zakrila druga in ostala neznana. To je bistvo človeka. Ko pa gledam, kaj vse človek lahko razvije, spet vidim relativnost. Nekdo je lahko v 20 letih svojega življenja doživel mnogo mnogo več kot kdo drug v 90 letih. Znanje je samo ena izmed razsežnosti življenja, ni nujno, da je največja. Veliko več bi moralo danes pomeniti prepoznavanje vrednot, modrosti. Ter odprtost za različna spoznanja. In prav tu je dediščina neizčrpen vir, neprecenljiva zakladnica človekovanja.
Imate doma kakšen poseben kos? Za vas še posebno dragoceno starino?
Pri nas doma je ogromno knjig. Potem so slike, mož izhaja iz slikarske družine Perkovih. Imava tudi nekaj predmetov, na katere naju veže posebna zgodba. Je že res, da grem kdaj na bolšji trg, kupim tudi kakšno staro skodelico. Vendar sem v službi v muzeju in zavezuje me profesionalna etika, da nimam svoje zbirke. Zbiranje je strahotna strast, skoraj odvisnost. Arheologi si ne smemo privoščiti svoje zbirke ali trgovanja, s tem bi podpirali uničevanje najdišč. Takšen je zapis v mednarodnem muzejskem kodeksu. Po gorenjsko bi se temu reklo: »Ne more iti župnik sam sebi k spovedi!«
Kaj je vaš umik? Umik od tega, kar delate večino časa.
Knjiga. Zdi se mi fantastično, ko imam možnost študirati. Če pa imate v mislih prosti čas, ga seveda posvetim otrokom. Tu so vnuki … Franci in Lizika, z njima preživimo zelo lepe dneve. Najmlajša vnukinja pa je zelo daleč. Naša hči živi na Tajskem in jo gremo radi obiskat. Tuje dežele so bile zame vedno zelo čarobne, brez dvoma pravi odmik. Po naravi sem potepuhinja. Tisti pravi odmik pa je bil zame vedno literatura. Imam tudi privilegij, da lahko stalno študiram, knjige o dediščini, teoretske muzeološke knjige, pa rimsko cesarstvo … Čudovito so napisane. Večkrat pravim študentom: »Pomislite, koliko ljudi, če pogledamo skozi prizmo preteklih civilizacij, je imelo možnost študirati. Zelo malo.« Podobno je tudi danes, ko greš v manj razvite dele sveta, v Azijo, in vidiš množice ljudi, ki opravljajo najnižja dela za golo preživetje in ne bodo nikoli imeli najmanjše možnosti, da bi lahko študirali. To je zares pravo suženjstvo. Študij je velikanski privilegij.
Ste poudarjeno razvijali svoj intelekt? Kako danes gledate na intelektualca? Ali gre v vašem primeru za čisto drugo znanje?
O drugih ne bi sodila. Nimam se za ne vem kakšno intelektualko. Bolj za človeka, ki je znal prepoznati potrebe časa. Na eni strani sem
kot arheologinja prišla v Mestni muzej, postala kustosinja in nato ugotovila, da ne poznam osnov muzealstva. Morala sem se izobraževati, samo tako sem lahko razvila sposobnosti interpretiranja dediščine. Muzealci smo dolžni ljudem razlagati dediščino tako, da jo ne le razumejo, ampak tudi doživijo in ponotranjijo. Saj veste, kako pravijo Italijani: »Mi sento etrusco,« oziroma počutim se Etruščan. To je zame velik izziv. In moj zlati mož je razumel mojo žejo po novem znanju. Prevzel je skrb za najine tri otroke na svoje rame, da sem se šla lahko dodatno izobraževat v Ameriko, v Anglijo, pa na konference, in nazadnje kril tudi vse stroške drugega doktorskega študija v Zagrebu. Zavedala sem se besed profesorja Kastelica, ki nas je vedno opozarjal: »Če ne skrbimo za dediščino, nam umre narod, izgubimo identiteto!« Kapital jo žal pospešeno uničuje, mi pa nemočni gledamo to uničenje tudi zato, ker nismo oboroženi s primernim vedenjem. Ni res, da smo na področju dediščine popolnoma nemočni, treba se je povezati z javnostjo, biti interdisciplinaren, razumeti bistvo ohranjanja dediščine in delovanja muzejev, kar je v svetu redna praksa. Hrvatje imajo že 25 let omogočen študij, ki strokovnjake opremlja z dediščinskim znanjem. Ampak Hrvatje so vedno imeli zelo močno identiteto, mi Slovenci pa tako ne vemo, kaj bi sami s sabo! In enako je tudi moj drugi veliki učitelj, dr. Janez Rugelj, vedno opozarjal na to, da nobeno znanje ni dokončno, da ima vsaka paradigma svoje slepe pege in da je treba stvari gledati z različnih vidikov, torej interdisciplinarno in holistično. To je bila zame luč v temi. Petindvajset let sem bila članica terapevtskih skupin dr. Ruglja, kjer sem bila deležna velikih spoznaj o človeku. Prava milost za sodobnega izobraženca, ki mora biti že po definiciji družbeno angažiran in kritičen do dogajanja okoli sebe.
Že skoraj 30 let je, odkar sta z možem zaradi njegove odvisnosti od alkohola obiskala dr. Ruglja. Kaj je čas napravil s preizkušnjo alkoholizma, ki je doletela vašo družino? Jo je izbrisal?
Ne, jo je pa požlahtnil. Zelo narobe bi bilo, če bi jo izbrisal. Tako kot mora narod priznati in prevzeti odgovornost za svojo preteklost, jo mora tudi človek. Zato vedno dvignem roko in vsem, ki me hočejo poslušati povem, jaz sem zrastla pri dr. Ruglju. Ta izkušnja mi je omogočila, da sem lahko udejanjila akademsko znanje, ki sem ga dobila na različnih koncih. Vendar se učim, z veliko ponižnostjo, tudi od velikih intelektualcev današnjega časa: Draga Jančarja, Borisa Pahorja, Dejana Komela. Moj mož pravi, da ni pomembno, da imaš obilico talentov, ampak to, kar imaš, je treba izklesati do konca. Treba je prepoznavati smisel lastnega življenja in vlogo, ki jo imaš v družbi. Škoda pa je, da večina ne čuti izzivov. Jaz si vedno znova utiram pot in iščem nove rešitve, po desetletnem boju mi je uspelo uvesti študij arheologije za javnost, orjem ledino pri študiju heritologije. Ja, če se obotavljam pri nazivu intelektualka, pa zagotovo lahko rečem, da sem vizionarka. Če se le da, pokukam, pogledam, vtaknem nos v vsako stvar … Ubogi ljudje, ki živijo z mano. (Smeh.)
Zakaj tako mislite?
Težko je tistim, ki želijo ustaljen red. Jaz pa nenehno iščem nove možnosti. Včasih rinem tudi z glavo skozi zid (smeh), ker čutim izziv časa. No, se pa držim principa, da ne zahtevam od drugih nič takega, česar ne naredim tudi sama.
Kako vama uspeva z možem?
Z Andrejem se zelo dobro ujemava, tudi on prihaja iz arheološke družine, zato razume mojo noro strast do preteklosti in dediščine. Ja, zavedam se, da gotovo ni še enega, ki bi me prenašal! Oba tudi veva, da sva z grenko preizkušnjo pridobila ogromno, na njej sva ustvarila življenje in posebno Andrej na njej gradi življenja mnogih. Tu sem se srečala s seboj in prevzela tudi svojo vlogo, kajti kot je rekel že dr. Rugelj: »Nikoli ne bi vzela takšnega človeka za moža, če mi to ne bi ustrezalo v podzavesti.« Če to sprejmeš in delaš pri sebi, ne le pri partnerju, gre zelo lepo. Moj mož je izjemen oče, ne le mož. In je velik človek. Velikokrat sem rekla otrokom, da jim želim, da bi imeli ob sebi koga takšnega, kot ga imam jaz. In seveda, da bi doživeli bližino, kot jo midva.
