Vsake toliko mi ljudje ob nakupu v cvetličarni potožijo, da so jim neznanci ukradli sadike. Preprosto so jih populili in odnesli. Tisti, ki si uredijo lep vhod v svoj dom in seveda živijo ob cesti ali mestni ulici, doživljajo redčenje sadik.
Neznanci ali pa znanci jim pokvarijo zasaditev z redčenjem sadik. Po njihovi logiki rastlina očitno ne spada tja, zato jo postavijo na svoje mesto. Na prostor, ki je všeč njim. Na kratko se temu verjetno reče kraja. Človek ne more verjeti, da poleg denarja, zlata, draguljev zlikovci štejejo tudi preproste, naravne sadike. Sadike s svojimi od zemlje umazanimi nogicami. Pognojenimi s preperelim hlevskim gnojem ...
Rastlina dobi noge in krila in kolesa, pa gre kot sveti duh. Ljudje so si namislili že razne lepljive in drekaste premaze, pa so se potem sami umazali in prilepili na cvetlično korito. Običajno so pozabili, da bodo smrad vonjali sami.
Aaaaa! Dobila sem idejo, ko v teh jesenskih dneh pri urejanju okolice režem odvečno steblovje. Ne maram vrtnic. Ker so tako lepe in po mojem hinavske. Bogat cvet pri večini vrst hitro odvrže cvetne liste, potem pa samo še bodejo. Potrebuješ zaščito! Neprebojne rokavice, če
plevem ali obrezujem cele mestne grede. Potem se mi je posvetilo, da bi lahko porabila trne. Ljudem zdaj svetujem, da si v svoje nasadke vkomponirajo trnje! Ali je to manjše okensko korito ali cvetlični lonci vseh oblik, ni pomembno.
Sadike naj bodo dokaj strnjeno sajene, vmes pa naj bodo vertikalno zapičena trnasta debla vrtnic. Lahko so tudi položena na zemljo. Tem bolj na gosto in bodičasto. Rastoča rastlina si bo že našla prostor, četudi ima nežne lističe. Trnje, položeno na nezasajene površine, bo odganjalo muce, ki rade ležejo na sončne predele med rože in jih pogosto izrabijo za WC.
Ono glavno, za kar smo vložili trud s polaganjem in zatikanjem trnja, pa je krik, ki nam ga bo morda dano čuti v večernih urah, ko bo nepridiprav ali kateri razposajen otročaj otresal roko in si oblizoval rano.
To pa še ni konec moje trnove zgodbe. Pokopališča! Tja nosijo ljudje šopke osebam, ki so jim bile največ v življenju, in zaradi zemeljske ločitve nosijo tja najlepše in najbolj trpežne rože. In kaj pomaga, ko pa šopke v čisto brezvetrnih dneh odpihne. Ni jih več. Čeprav si nabavil trpežen zelen ali rdeč levkoderum, ki v vazi zdrži dva tedna, in si prepričan, da ni ne ta ne oni sorodnik čistil groba: šopka ni več.
Za tako priložnost ponudim protikrajni šopek. Tanke, zelene, na drobno in zelo trnaste šibe vrtnic očistim listov in jih priložim v šopek. Stranko opozorim, da ga previdno odnese, sicer pa ji pridam nekaj teh vej, posebej zavitih v trši papir, in ljudje si ga ustvarijo sami. Žalostno, da se v tednih, ko bomo krasili zadnja počivališča naših najbližjih z jesenskim cvetjem, ukvarjamo z bodečimi pastmi. A tako pač je. Opisane trnove pasti so učinkovite in primerne v stalnih nasadih, vazah ... Tam, kjer odnesejo cvetje s posodo vred, pa skupaj z vami še iščem rešitve.
