Po končani waldorfski gimnaziji je nemška pisateljica Angelika Zöllner študirala socialno delo in pozneje delala z mladostniki v težavah, brezdomci in zaporniki. Že v mladosti je začela pisati, vendar se je temu resneje posvetila šele v zrelih letih. Njeno nagnjenje k pesniškemu zaznavanju sveta se izraža tudi v prozi. Uporablja slikovit jezik, poln simbolike in večplastnih pomenov. Posveča se tudi umetniški fotografiji. Je poročena in mati petih (posvojenih) otrok.
Gospa Zöllner, po naravi ste pesnica, Rdeča hiša je vaš edini otroški oz. mladinski roman. Kaj vas je spodbudilo k pisanju mladinske zgodbe?
Rdeča hiša je moja edina otroška knjiga, ne pa moja edina otroška zgodba. Teh sem napisala več. Nekatere so pri založbi Rowohlt objavili v antologijah, druge v revijah. Povod za nastanek te knjige so bila gotovo predvsem naša počitnikovanja na Švedskem. Približno 15-krat smo tam v prikolici in šotorih ob kakem jezeru preživeli večtedenske počitnice. Pri tem sva z možem presenečena opazila, da se najini številni otroci vedejo popolnoma drugače kot doma. Prvič, manj so se prepirali, in drugič, bistveno bolje so se lahko koncentrirali. Najin sedeminpolletni fant v šoli ni in ni mogel mirno sedeti, tam pa je lahko na klopci pred hišo dve uri mirno čakal na sončni vzhod; to doživetje sem, na primer, uporabila tudi v knjigi.
Rdeča hiša vsebuje več zgodb. Od začetka do konca je to zgodba o Martinu, šestletnem dečku, ki se s starši odpravi na počitnice na Švedsko. Na enem od potepov v naravi prikolesari do – za tiste kraje – značilne rdeče hiše, pred njo pa zagleda trola, ki se pozneje izkaže za pravega prijatelja. Naslednje leto se zgodba razširi, saj Martin sreča pastirja Johana in ta mu pove zgodbo rdeče hiše. Pastir je ključna figura v tem romanu. Ob njem začne Martin pisati, brati, navsezadnje tudi z veseljem igrati čélo. V nekem trenutku se mi je zazdelo, kot da ste napisali knjigo za dedke in babice. Pravzaprav nagovarjate vse odrasle. Komu je pravzaprav namenjena?
Knjigo sem napisala za otroke, stare sedem ali osem let. Zanimivo je, da jo imajo vsi najini – med seboj zelo različni – otroci zelo radi, morda zato, ker opisuje veliko doživetij iz njihovega otroštva. Prav tako otroci naših prijateljev, s katerimi smo skupaj preživljali te počitnice. Dejstvo, da jo radi berejo številni odrasli, tudi mladi moški na začetku dvajsetih let, pa me je pravzaprav presenetilo.
Stari oče v knjigi uteleša modrost; skromen je, notranje umirjen in ljubeč, predvsem pa zna prisluhniti. Ali če povemo z Martinovimi besedami, ko razmišlja o njem: »Morda bi ga razumel bolje kot drugi, ker ne govori tako veliko, ker zna gledati in poslušati – in počakati.« Predvsem ta »počakati« – verjetno govorite iz lastnih izkušenj.
Pastir kot nadomestni dedek ima življenjske izkušnje. Ve, da je treba za marsikaj najprej počakati; da do resničnega napredka pride počasi. Zanj ni pomembno, ali se otrok nauči brati v prvem ali četrtem razredu – pomembneje je, da ga ne popačimo, da ga prezgodaj ne utesnjujemo z učnimi zahtevami, ki jih ne razume.
Martina spoznamo tudi v šolskem okolju. Tam je zadržan, potegnjen vase. Opisani so prizori, ki jih vsi poznamo: pretepi med sošolci, zasmehovanje. Očitno je, da imate junake te zgodbe radi, saj je polna ljubečih opisov, a tudi za ta del se zdi, da je napisan z nekakšnim dobrohotnim razumevanjem in blagostjo. Ni čutiti kritike, zgražanja, samo opis, ki govori sam zase. Lahko rečemo, da se v tem kaže vaš pogled na vedenjske motnje otrok?
Otroci potrebujejo dobrohotno razumevanje, čeprav se človek včasih ne brez razloga razjezi. Predvsem pa – veliko potrpljenja. Ne bi takoj govorila o »vedenjskih motnjah«, čeprav pogosto sodijo zraven. Pomembno se mi je zdelo, da otroke sprejemam v najrazličnejšem vedenju, v najrazličnejši individualnosti – da jih ne ukalupljam prezgodaj v normo. Tega nemara nihče zares noče, toda določene šolske norme, tako imenovani dobri prijatelji ali raziskave PISA, to vsekakor pričakujejo. Morda je temeljno vprašanje prav to: od katere starosti je človek pravzaprav lahko individualen?
Zgodba o rdeči hiši je zgodba, ki jo dedek pripoveduje Martinu. Govori o trolji deklici, ki odrašča v človeški družini v rdeči hiši – trolja mati jo neke viharne noči začasno izroči tej družini, vendar ne pride več ponjo. Ko dekle odraste, je zgodba zanimiva tudi za mladostnike, prikazana je ljubezen med dekletom in fantom, resna ljubezen, fant zaprosi za dekletovo roko. Tankočutno opisujete čustvena stanja obeh, odnos je zapleten, konflikten, hkrati pa vendar lahko govorimo o pravljičnem arhetipu ljubezni. Kljub zapletom se vse dobro konča. Tako je zgodba primerna in razumljiva tudi za otroke – hkrati jim kaže celoto življenja, torej ne samo brezskrbnega otroštva, ampak tudi širitev v družino. Ste želeli otroku in mladostniku pokazati tudi vzor ljubezni med odraslimi?
Pišem zelo nezavedno. Ne vem, ali sem hotela otrokom res prikazati ljubezen med odraslimi – mislim, da gre za ljubezen načelno. Tudi pravljice ali sage govorijo o odraslih princesah in njihovih vitezih, ki jih odrešijo – ali nasprotno. Otroci veliko razumejo v podobah, če jim razlagate preprosto, in ne preveč intelektualno ali tehnično.
Se vam tudi sicer zdi pomembno, da se zgodbe končajo pozitivno?
Pri otrocih se mi zdi, skladno s pravljicami ljudskega izročila, posebno pomembno, da se zgodbe končajo pozitivno. Potrebujejo upanje in moč, tudi gotovost, da se bo vse razvilo v dobro, prav kadar nastanejo težave. Nekako – ne vedno – menim, da mora tudi odrasla literatura sporočati upanje. Pritožujemo se v krizah lahko sami. Ko beremo, pa iščemo moč, da bi nekaj vzdržali. Vsaj zase lahko trdim, da ne bi mogla pisati, ne da bi v pisanje vključila upanje.
Narava je v ospredju, večina pripovedi se dogaja v čisti naravi, brez tega, kar nam ponuja civilizacija. Očitno je, da nikomur nič ne manjka in vsem je ob vrnitvi domov težko pri srcu. A ko se Martin vrne v šolsko okolje, ga ne sovraži, ampak se v njem znajde. Lahko bi rekli, da je roman zelo konstruktiven in optimističen, mislim, da tudi stvaren.
Upam, da je moja knjiga dovolj stvarna. Sama imava pet otrok, ki so se deloma razvijali veliko počasneje kot povprečno, a so pozneje nadomestili še občutno več, kot sem ob pisanju knjige že vedela. Moj mož je učitelj na šoli za otroke s posebnimi potrebami, na oddelku za težavne otroke, sama sem po osnovni izobrazbi socialna delavka. Že več desetletij se ukvarjava z otroki in seveda so najine izkušnje subjektivne – nisva se ravnala po kakih znanstvenih raziskavah.
Z izostrenimi opisi dečkovega duševnega stanja spodbujate k doživljanju sveta s čutili, z opazovanjem. Otrok ga odkriva sam, s kolesom in medvedkom, brez (mobilnega) telefona, brez sodobnih tehničnih pripomočkov. Kaj pravzaprav prinaša takšno doživljanje sveta?
Ko sem pisala knjigo, še ni bilo mobilnih telefonov. Ne glede na to se sprašujem, ali mora biti šestleten otrok z bogato domišljijo že opremljen s tehničnimi pripomočki. Če ga ne poučujemo preveč in če ne prekinjamo njegove igre – tudi odrasli ne maramo, da nas kdo moti –, lahko prav v naravi dobi pregled nad preprostimi dogodki, vidi in doživlja, kako potekajo od začetka do konca. Na primer lovljenju ribe sledi, da jo očistimo, skuhamo, kdo se ob tem spomni še na peč za prekajevanje. Lahko iščemo les v gozdu, gradimo razne koče, morda celo drevesne hiške, zvečer pa se dobimo ob tabornem ognju ob jezeru in opazujemo zvezdne utrinke.
Zdi se, da v naravi tudi trenutki drobnih vsakodnevnih opravil postanejo dragoceni.
Zaznavanje sveta v popolnoma preprostem naravnem dogajanju in/ali dnevnih potekih lahko nagovori vse čute, ne da bi morali razviti kak poseben pedagoški koncept. Zdi se mi, da je večina življenjskih zakonitosti že v naravi: porajanje, cvetenje, plodovi, minevanje …
Martin oz. bralec se dvakrat sreča s smrtjo. Prikazana je kot del življenja – junaki zgodbe jo sprejmejo, seveda ne brez bolečine. Podobno kot sprejmejo življenje, tuje novorojeno bitje, ko v viharni noči potrka na vrata trolja ženska. Se vam zdi pomembno, da se že otroci srečajo s smrtjo?
Menim, da je primerno srečanje s smrtjo tudi pri njih nekaj samoumevnega. Seveda je treba pri posameznem otroku začutiti, koliko ga lahko vključimo v dogajanje. Smrt nikakor ne bi smela vzbujati strahu. Vzeti otroka s seboj k umirajočemu, ki težko diha, se mi zdi zelo veliko pretiravanje. Predvsem gre za preproste, samoumevne podobe rojstva, nastajanja in minevanja – tako kot povsem naravno obstajajo v naravi. Pomembno se mi zdi, da otroci ob pogledu na mrtvega družinskega člana, če jih vzamemo s seboj, niso sami, da smo ob njih. Odnos odraslega do smrti se bo prenesel nanje.
Rdeča nit zgodbe so spoštovanje in vera vase, kljub vsem težavam, ki jih doživljajo junaki, in zaupanje v dobre medčloveške odnose. O tem, da je to eden najbolj perečih sodobnih problemov, piše v uvodu prof. dr. Ana Kranjc. Se strinjate z njenim razmišljanjem? Bi še kaj dodali?
Gospa prof. dr. Ana Kranjc je spregovorila o številnih vprašanjih, ki so zame bistvena. Morda bi dopolnila, da se otroci, kadar jih med igro nenehno ne prekinjamo, pozneje z enako ustvarjalnostjo lotevajo dela. O tem je pisal že Friedrich Schiller v Estetski vzgoji človeka: »Človek je celovit le, kadar se igra.« Nordijske sage o trolih sem brala že kot otrok (ljudske pravljice in zgodbe švedske pisateljice Jeanne Oterdahl). Ljudje so izhajali iz tega, da so trole dejansko lahko videli – ko so bili še otroci ali če so bili posebni ljudje. Koliko izvirajo te sage iz magične domišljije, naj si odgovori vsak bralec sam.
V času vedno strašnejših pošasti in volkodlakov prihaja k nam povest o dobrih ljudeh, o ljubezni in toplih medčloveških odnosih. Verjamete, da so ti liki lahko v otrokovi domišljiji močnejši od pošasti? Močnejši od junakov sodobnih uspešnic, ki se bojujejo za oblast in prevlado? Kaj mislite o takšni literaturi?
Prisegam na tradicionalne ali podobne na novo pripovedovane pravljice in zgodbe različnih kultur, ki bi jih vzgojiteljem vedno znova toplo položila na srce. Otrok doživlja dobro in slabo še zelo ločeno. Navdušen je, ko junak prereže hudobnemu volku trebuh in pridejo iz njega nepoškodovana babica ali kozlički; ko princ premaga večglavega zmaja ali ko pameten fant prelisiči celo hudiča. Ni vse realistično – gre za podobe, ki se globoko vtisnejo v otroka. Dobro zmaga. Ko pravljico najprej preberete odraslim, boste hitro opazili, da takšne zgodbe razlagajo razumsko in da se jim zdijo grozljive.
Pomembno je, da otrok ne plašimo. To se žal vse bolj dogaja v filmih (volkodlaki itd.). Prav tam se navadijo na čedalje bolj srhljive podobe. Nekaj drugega so notranje slike, ki nastanejo pri otroku, ko ob branju posluša. Otrok ohrani svobodo, da si lahko ustvari lastne predstave. Zgodbe, filmi ali računalniške igrice, pri katerih gre za to, da se prilagodimo kakemu mogočnežu, se mi zdijo naravnost škodljivi. Otroci potrebujejo vzore in zaupljive ljudi, ki jim pokažejo, da se je vredno zavzemati za dobro v svetu. V tem se mi zdijo zaupni odnosi, ki jih, žal, čedalje manj razvijamo ali jih razdiramo, zelo učinkoviti.
Je pretirano, če rečemo, da je knjiga slavospev življenju, ustvarjalnosti, ljubezni?
Knjiga naj seveda ne bi bila »hvalnica«, čeprav vem, kaj mislite. Ko sem pisala, sem skušala povedati to, kar se mi je zdelo pomembno – v slikah. Gre dejansko za razumevanje ljudi, ki ne »delujejo« tako kakor mi – in to se začne že pri otroku – in za moč, da življenje vedno znova oblikujemo na novo, za sprostitev, ki jo vsi najdemo v naravi, saj so v njej skriti, tako mislim, že vsi zakoni in ritmi življenja.
Kaj menite o oznaki »Mali princ v švedski preobleki?« na hrbtni strani knjige?
Zakaj ne, otroci še vedo, da lahko dobro vidimo samo »s srcem« ali kot bi pastir rekel Martinu: »Molčati moraš in poslušati, morda zapreti oči, potem boš razumel.«
Fotografije: osebni arhiv intervju intervju