Na letnem vrtu Društva slovenskih pisateljev se v pogovor ves čas zaganjata nadležni osi. Zavezniško me pogleda in pomigne proti praznim steklenicam s sokom, naj z njiju odvijem pokrova: »Zelo sta agresivni. Treba ju je pripreti.« Ester Naomi Perquin, že šestkrat nagrajena mlada pesnica, ki je letos nastopila tudi na tradicionalnem, že 17. Festivalu poezije in vina na Ptuju, ve o zaporu veliko. V njem je delala več let – kot paznica.
Danes ste prispeli iz Amsterdama, sicer pa živite v Rotterdamu, mar ne?
Drži. Na obrobju Amsterdama imam trenutno najeto vilo z vrtom, v kateri pišem. Najemnina je nizka, kar omogoča program nizozemske fundacije za literaturo.
Sliši se sanjsko lepo. Koliko časa boste tam?
Približno mesec dni. Za teden, kolikor bom tukaj, sem v njej pustila moža in šestletnega sina, da še malo uživata brez mene. Saj sta že navajena, jaz pa tudi. Ko je bil sin star dve leti in sem morala v Južno Afriko za dva tedna, je bilo precej hudo – predvsem zame. (Nasmeh.)
Katere bodo glavne teme vaše nove, že četrte pesniške zbirke?
Zadnja objavljena zbirka, tretja po vrsti, je pravzaprav tudi nova, saj je izšla leta 2012. Menim, da sem prav to najteže napisala.
Zakaj?
Zaradi dogodkov in zgodb iz zapora, ki so po več letih končno toliko dozorele v meni, da sem jih lahko izrazila v pesniški govorici. Morala sem se končno izviti iz pazniške uniforme. Moje delovno oblačilo je bila štiri leta, a sem jo na sebi čutila še mnogo dlje.
Za kakšen zapor je šlo?
Moški zapor s petsto jetniki. V njem sem delala od svojega enaindvajsetega leta.
Od kod odločitev za precej nenavadno in zahtevno službo?
Potrebovala sem denar za šolo kreativnega pisanja v Amsterdamu. Preden sem zares stopila med jetnike, so me seveda psihološko in fizično testirali in poslali v poseben program, med drugim na treninge karateja in podobnih borilnih veščin. V zaporu sem se naučila ogromno stvari, ki mi zdaj nevede koristijo v vsakodnevnem življenju. Zelo je spremenil moj pogled na svet.
Kako?
V tistem obdobju sem dobila zalet, da zares naredim nekaj iz sebe, hkrati pa je bila v meni zajezena osamljenost. Kakor koli obračaš, to je bil v prvi vrsti moški svet, ki ga opredeljujeta merjenje moči in njena zloraba. Nenehen boj za prevlado. Ne prav optimistično okolje – za nikogar.
Pa je bil dober zaslužek res glavni in edini razlog, da ste si takrat izbrali poklic paznice?
Ne, zagotovo je bilo še kaj več. Morda je eden od razlogov tudi ta, da sem hči medicinske sestre in medicinskega brata, ki sta oba delala v psihiatrični bolnišnici. Verjetno je v mojih genih zapisano, da me privlači, zanima vse, kar sega iz običajnosti oziroma tako imenovanega zglednega povprečja. Mnogo jetnikov ima zanimiv, izreden um – ne nujno vedno v dobrem pomenu besede, pa vendar. V resnici niso nič drugačni od vseh drugih ljudi, a na neki točki v življenju oseba naredi nekaj narobe, kar je opaženo in kaznovano, zato pa seveda dobi negativni pečat za vse življenje. Vemo, da vsi kdaj naredimo kaj, kar ni prav, in če ni opaženo ter kaznovano, lahko neomadeževano živimo naprej. Kaj pa, če ne bi bilo tako? Kar se mi zdi najbolj kruto, je, da večina učiteljev in socialnih delavcev pri odraščajočem posamezniku zazna njegovo nagnjenost k težavam, kakšen vihar je v njegovi duši, pa ne naredi ničesar. Zdi se, kot da nam kot družbi, potem ko otrok postane najstnik, postane vseeno zanj. Umijemo si roke. Ne sanja se nam, zakaj je postal morilec ali ropar ali tat. Na koncu vedno rečemo, hja, to si je sam izbral. Živimo v zares čudaški družbi, ki prelaga odgovornost na posameznike. Soodgovorni pa so vsi skoraj enako – starši, učitelji in prijatelji.
Prav tako tisti na najvišjih položajih – snovalci programov, kakšna naj bi družba bila oziroma je.
Tudi, seveda.
Kako so se starši odzvali, ko ste jim prvič povedali, kje nameravate delati?
Moj oče žal ni mogel podati mnenja, saj je umrl, ko sem bila stara komaj osem let. Prvi mamin stavek pa je bil: No, končno bom lahko prijateljem rekla, da je eden od mojih otrok v zaporu! Prav všeč ji je bilo, ker sem spet prinesla nekaj zanimivega v njen vsakdan. (Nasmeh.) Po drugi strani pa so bili mnogi zaskrbljeni. Eden od mojih učiteljev mi je v zapor poslal pismo, da mojo poklicno odločitev razume kot samokaznovanje in se mu ne zdi prava.
Ste pred kom ali pred čim bežali?
Tudi. Pobegnila sem iz svoje veselo kaotične, demokratične družine, v kateri je mama sama skrbela za štiri otroke. Pa tudi iz zveze. Hotela sem se okrepiti kot osebnost. Že zelo mlada sem ugotovila, da so mi najbolj všeč starejši, dominantni, razmišljajoči in odločni moški, kar sicer velja za številne pisateljice. Nikoli nisem bila v zvezi z mlajšim ali vrstnikom. Tako je ostalo do danes. Tedanji partner je imel dve slabi lastnosti, ki sem se ju zares zavedela šele sčasoma: bil je izjemno ljubosumen in posesiven. Pravzaprav razumljivo, glede na to, da sem bila v dvajsetih letih, on pa v štiridesetih. Šlo je za nekakšno odvisnost od odnosa. Takrat sem edini izhod videla v pobegu v zapor. (Nasmeh.) V njem je vse jasno določeno, moraš se držati pravil. Ni gradov v oblakih. Prav zaradi tamkajšnje discipline sem našla orodje, moč za bolj celovito, izpopolnjeno izražanje v pisanju in sicer.
Nam zaupate katero od anekdot iz zaporniških celic, ki se vas je zares dotaknila?
Mnogo jih je bilo, a ena je bila še posebno ganljiva. V zaporu smo imeli tudi oddelek za psihiatrične bolnike, duševno močno motene jetnike, med drugim serijske morilce, skratka resnične norce. Eden od teh je nekega dne znova podivjal in prestavili smo ga v samico, da se malo ohladi. Bila sem v nočni izmeni, ki mi je bila sploh všeč, saj so večinoma vsi spali, jaz pa sem lahko v miru pisala, toda vsake toliko je bilo treba oditi v samico – preverit, ali je z omenjenim jetnikom vse v redu. Igral se je z bananinimi olupki, že porjavelimi zaradi oksidacije, si jih zavzeto ovijal okoli prstov. Kar nekaj časa sem ga opazovala na drugi strani stekla, ne da bi opazil. Potem je dvignil pogled in najine oči so se srečale. Rekel je: Zelo impresivni so, ti kraljevski pitoni. Domišljal si je, da ima v rokah kače, in jih gledal nedolžno in radovedno kot otrok. Zdelo se mi je, kot da sem vstopila v njegove sanje.
Koliko osamljenost odpira človekove domišljijske kanale?
Odvisno od posameznika, je pa zanimivo, da smo ljudje v najhujših okoliščinah še posebno sposobni izumljanja, izmišljevanja zgodb. Izboljšujejo naše počutje, vlivajo upanje.
Ste opisani pretresljivi dogodek kdaj vpletli v svoje pesmi?
Nikoli, saj se mi zdi preveč oseben. Presune in hkrati žalosti, ohromi me vsakič, ko se spomnim nanj. Pravzaprav si pri vsakem jetniku lahko postaviš vprašanje, kaj pa, če bi imel v življenju le eno osebo, denimo srednješolskega učitelja, ki bi mu rekel eno pravo stvar, pa bi šlo življenje v veliko bolj produktivno, prijaznejšo smer. Včasih lahko najdrobnejša poteza precej določi posameznikovo usodo.
Številne ženske se zaljubijo v zapornike, tudi najhujše zločince, in jim pišejo ljubezenska pisma. Je bilo tako tudi pri vas?
Žensk na splošno ne privlačijo najboljši, prijazni fantje, temveč nevarni, vsaj malo grobi moški, skratka barabe, ki pa znajo biti po drugi strani do dekleta izjemno zaščitniški, nekakšni junaki. Lahko bi rekli, da so ženske, ki lahko ljubijo le slabe fante, neumne, ampak nikakor ne le to. Težava je v njihovi optimistični naravnanosti. Želijo biti nekakšne svetnice, jih rešiti, spremeniti. V resnici to seveda ni mogoče. Nikakor pa ne bom nikoli razumela fenomena, ko je največ pisem oboževalk prejel posiljevalec in morilec kopice otrok. Res obsceno, bolno. Zakaj bi takemu človeku pisal pisma občudovanja?! Ni je hujše slabe stvari, ki jo lahko storiš. Morda je bila kriva tudi njegova takratna medijska razvpitost, kdo bi vedel.
Kako ste se počutili kot edina ženska med toliko jetniki? Vam je kdo kdaj posebej prirasel k srcu – ste se zaljubili?
(Se sijoče nasmehne, nato pa lahkotno zapre pokrov na steklenici soka, v katero se je ujela osa.) K sreči nikoli. Kar dvema mojima kolegicama paznicama pa se je to zgodilo in seveda sta bili odpuščeni. Moram pa priznati, da tudi jaz nisem bila imuna za vso pozornost, ki jo dobiš kot ženska, ko stopiš med vse te številne osamljene jetnike za rešetkami. Požirajo te s pogledi, a iz njihovih oči sije ne le sla, temveč tudi neskončno hrepenenje, saj nimajo nikakršnih stikov z ženskami. Takrat so jim zaradi varčevanja vzeli celo spremljanje pornovsebin po televiziji. Bila sem rosno mlada, nikakor grda, vendar precej zadržana, ne prav ženstvena – a nekaj v mojem telesu se je prav tako burno odzvalo na ves nakopičen testosteron v zraku, ki si ga lahko občutil, zavohal, skoraj otipal. To me je zelo presenetilo, zbegalo. Iz prizemljene osebe sem postala lebdeče bitje. V tistih trenutkih sem se počutila ne le kot najlepše dekle na svetu, temveč kar vseh časov. Nekakšna diva. Zelo čudaško. (Nasmeh.)
Morda se komu zdi čudaško tudi to, da vaš mož, s katerim imate otroka, prav tako dela kot medicinski tehnik v psihiatrični bolnišnici, s čimer nadaljujete posebno družinsko tradicijo.
Kaj naj rečem – kakšno naključje. (Smeh.) V resnici menim, da bi se smeli s pesnicami poročiti le medicinski bratje iz psihiatrične bolnišnice. To je zelo praktično, saj obvladajo tehnike hitrega pomirjanja in zelo dobro poznajo učinke tablet na psiho. (Pomežikne.)
V svojih pesmih stavite na natančnost in pogosto secirate psihološke okoliščine vsakdana, v katerih se kot glavni pripomoček za preživetje kaže občutljivost za svet. Denimo pesem, v kateri si moški zjutraj obrije volka z obraza, je izjemno pomenljiva. Kaj vse tiči za tem simbolom?
Vedno poiščem simbole, iz katerih se lahko razraščajo novi in novi pomeni. Tudi tu je bilo tako. Lahko gre za izgubo prvinske moškosti ali golo dejstvo, da morajo moški igrati veliko več vlog kot nekoč. To kot feministka podpiram. Ni pa pametno, če od njih pričakujemo, da bodo s svojega obraza popolnoma obrili volka. To bi bila nekakšna kastracija. V tej pesmi se sicer odpira še eno vprašanje: zakaj bi volk želel biti podoben jagenjčku? Vemo, samo iz enega razloga – da bi se mu laže približal in ga požrl. Prav zato nikoli povsem ne zaupam do zadnje podrobnosti urejenim, odišavljenim in gladko pobritim moškim. Nekaj imajo za bregom. Pomiri me šele pogled na vsaj malo kosmatega, divjega moškega. (Nasmeh.)
