Zadnji neznani slovenski grad je ... Zanigrad

Čeprav je o gradu na spletu napisana le kakšna vrstica, prav zaradi tega in slikovitega Kraškega roba, v katerega se je stiskal, postane zanimiv in skrivnosten. Obisk Zanigrada začnem v Kubedu. Vojko Udovič, predsednik društva Skala in lovec, Kubed in okolico dobro pozna in se zanima tudi za tamkajšnje izročilo ter zgodovino.

Poti ni več

Udovičev stric Rafael Vidali je v knjižico Čubejske žerjavice zapisal zgodbo, ki povezuje Kubed in Zanigrad. »Ko so gradili gradove Kubed, Podpeč in Zanigrad, so sedeli na hribu Baredi. Noge so si hladili v izviru Rižane in si podajali orodje eden drugemu rekoč 'brat, podaj mi bat'. Bili so pridni in marljivi delavci, zato so jih hoteli domačini vzeti za hlapce. Temu so se uprli in se raje razbežali. Še danes jih iščejo.«

Do gradu se odpraviva iz nenaseljene vasice Zanigrad, in čeprav se zdi, da je stisnjen ob Kraški rob, je dejansko v višini previsa Štrkljevica. Do leta 1998, ko je bilo plezanje po stenah Kraškega roba dovoljeno, je prav do tod vodila markirana pot. Danes je plezanje omejeno, poti do gradu pa ni več.

Prebijava se skozi trnje robidovja in prečiva hudournik, ki ga ob močnem deževju napaja voda in pada čez steno Kraškega roba. V strugi naletiva na kose velikega in obdelanega kamenja. Ni dvoma. To so ostanki gradu, ki jih je hudournik privalil ob vznožje stene. Vojko meni, da grad Zanigrad ni bil sklenjena stavba, ker zanjo na polici ni dovolj prostora, ampak ga je sestavljalo več manjših objektov.

Nekako se le prebijeva do gradu, dejansko manjšega ostanka. Od njega je ostal del polkrožnega obzidja z vhodom. Morda je bila tu le manjša opazovalnica, drugi objekti pa naprej proti vasici Zanigrad. Od tod je dober razgled na dolino Rižane, Hrastovlje in Kubed, od koder naj bi izvirali velikani, graditelji. Zdaj je pokrajina porasla, nekoč pa je bilo vse golo in stražarjem ni bilo težko že na daleč opaziti, kako se je za jezdeci izpod konjskih kopit dvigoval prah.

Grad pravzaprav utrdba ali tabor

Ob vhodu raste vinska trta. Letos bo gotovo rodila. Špekulirava: so jo posadili nekdanji prebivalci gradu? Poskušava še naprej, a pot pod robom, kjer Vojko pozna kraj, kjer so še vidni utori za grajsko konstrukcijo, je zarasla, neutrjena in zato nevarna.

Ob kasnejšem proučevanju virov o Zanigradu pa presenečenje. On je dejansko ona. Ni grad, temveč utrdba. Kot pove dr. Igor Sapač, naš največji strokovnjak za gradove in avtor številnih knjig, je s tem podobno kot z drugimi »gradovi« v slovenski Istri. Domačini mu pravijo grad, a v resnici je to le poznosrednjeveška oziroma zgodnjenovoveška vaška utrdba, torej približno nekaj takšnega, čemur v drugih delih Slovenije pravijo tabor. Te utrdbe niso imele vloge središč zemljiških gospostev, v njih niso živeli plemiči. Nastale so šele v poznem 15. stoletju in v 16., v času, ko je bila slovenska Istra z nizom vasi Osp, Gabrovica, Rožar, Črni Kal, Loka, Podpeč, Zazid in Rakitovec pod Beneško republiko. Vaščani so jih uporabljali kot utrjena pribežališča pred Turki in avstrijskimi vojaki, ki so pogosto napadali to območje. Mnogo utrdb so uredili v naravnih votlinah ali tako kot v primeru Zanigrada na ozkih skalnih policah pod previsi.

Ta pojasnila dr. Sapača končno tudi povedo, zakaj o Zanigradu skoraj ni najti literature, ki bi osvetlila njegovo zgodovino. To je tudi razlog, da o njem ne piše v svoji 24. knjigi zbirke Grajske stavbe. Ker pa vaške utrdbe v slovenski Istri pomembno zaokrožujejo dediščino gradov, dvorov in dvorcev v zahodni Sloveniji, pripravlja samostojno knjižno publikacijo, ki bo dopolnila zbirko knjig o grajskih stavbah. Izšla bo predvidoma leta 2013. V njej bodo na kratko predstavljene stavbe, ki jih ni bilo mogoče obravnavati pod naslovom Grajske stavbe v zahodni Sloveniji.