V dobi globalizacije in splošne povezanosti je kar težko verjeti, da na svetu obstajajo ljudje, ki jih hitrost sodobnega sveta še ni razčlovečila. Za življenje ne potrebujejo telefonov, ogrevalnih sistemov ter motornih vozil. Pojejo tisočletja stare pesmi, se zdravijo z rastlinami ter verjamejo v načelo, da ni življenja brez duše. Prišli so nam pomagat. Oni, siromaki, nam, srečnim, bogatim in pametnim. Pa res vemo, kaj pomeni biti srečen?
Konec julija 2014 je pozornost brazilske vlade in širše javnosti pritegnilo neznano indijansko pleme. Stikom z belci se vztrajno izogibajo, vendar so razmere v Amazonskem pragozdu postale prenevarne celo za tiste, ki z njim dihajo kot eno. Indijanska plemena naj bi tam bivala okrog 35.000 let. Živijo v manjših lovsko-nabiralskih skupnostih, nekateri gojijo pridelke, drugi živijo kot nomadi in ne poznajo stalnih bivališč. Vse, kar potrebujejo za življenje, poiščejo v gozdu. Drug z drugim sobivajo že tisočletja, a so vedno bliže izumrtju. Po podatkih brazilske vladne organizacije FUNAI je danes na območju Amazonije 77 plemen, ki še živijo v popolni izolaciji. Veliko več je takšnih, ki živijo v stikih z belci, hote ali nehote. Za mnoge se je srečanje končalo s smrtjo, saj so bolezni belega človeka (gripa, tuberkuloza, pljučnica ter številne druge) povzročile izumrtje celotnih plemen. Za primerjavo, na začetku evropske kolonizacije je na območju Brazilije živelo vsaj 1000 plemen, skoraj 90 odstotkov je bilo uničenih v prvih 50 letih okupacije. Niso le bolezni tiste, ki grozijo Indijancem. Sekanje pragozda, izkoriščanje in uničevanje naravnih virov za nafto, les in gumo krčijo njihov življenjski prostor. Pretresajo jih tudi grozljivi poboji, če kdaj po nesreči zaidejo na pot članom preštevilnih nezakonitih organizacij, ki bogatijo s preprodajo drog. Živijo v pragozdu, daleč od ponorelega sveta, a se čedalje teže umikajo pohlepu tistih belcev, ki ne cenijo ničesar drugega razen šelestenja bankovcev.
Srčno pleme
Indijanci, ki so stik z belci preživeli, so tudi pripadniki plemena Kaxinawá ali Huni Kuin, Resnični ljudje, kot se imenujejo sami. Stoletja so tisti, ki so ostali živi, bivali kot sužnji. Razmere so se izboljšale po letu 1985, ko so prvič zakonito omejili svoj teritorij na ozemlju Acre, ustanovili zakonsko priznano združenje in končno dobili možnost, da jim brazilska vlada prisluhne. Danes živijo v dvanajstih manjših naselbinah ter s svojim naravnim bivanjem ohranjajo tradicijo, staro več tisočletij. V skupnosti sta najbolj pomembni dve osebi, vodja, ki skrbi za politično blaginjo, ter pajé, šaman, ki je vez med tuzemstvom in onostranstvom. Nasilnemu in načrtnemu iztrebljanju kulture navkljub jim je uspelo ohraniti obrede, kot so katxa nawa (praznik žetve in plodnosti), txirin (slovesnost kraljevega sokola), nixi pae (obred s sveto rastlino) ter nixpu pimá (krstno praznovanje). Gostoljubno sprejemajo redke zahodnjake, ki zaidejo k njim v džunglo, in svoje velikansko znanje delijo z vsemi, ki so jim resnično pripravljeni prisluhniti. Prav izmenjava znanja je k potovanju v Evropo napeljala dva pripadnika plemena Huni Kuin, Txana Ikakuru Huni Kuin ter Ninawa Pai-da Mata Huni Kuin.
Svete rastline
Ljudje Huni Kuin verjamejo, da za vsako telesno, psihično ali duhovno bolezen obstaja rastlina, ki težavo odpravi. Obred ob zaužitju spremlja šaman z glasbo, molitvami in petjem. Rastline, ki v zahodnem svetu veljajo za halucinogene, po njihovem razumevanju odpirajo poti do višjih ravni zavesti, s tem pa omogočajo drugačno, bolj duhovno videnje sveta. Vse rastline pa ne delujejo psihotropno. Njuhanec, sestavljen iz mešanice zdravilnih zelišč, dreves, cvetov in džungelskega tobaka, naj bi čistil energetsko polje, uravnaval čakre in prizemljil, predvsem pa posameznika povezal z energijo youshibu, energijo stvarstva. Sanaga naj bi izboljšala vid, okrepila duhovno vez s stvarstvom in uskladila duha na molekularni in celični ravni. Načelo zdravljenja s svetimi rastlinami je pri vseh rastlinah enako, zdravilo naj bi v telesu našlo bolezen in nakopičeno negativno energijo, ta se sprosti z bljuvanjem, bruhanjem ali se kako drugače izloči. Um se zbistri, saj je očiščen odvečne navlake, telo pa znova deluje okrepljeno in uravnoteženo.
Najpomembnejša oseba med amazonskimi plemeni Indijancev je še vedno šaman, duhovni vodja skupnosti, konec avgusta pa smo imeli čast tudi v Sloveniji spoznati dva izmed njih. Pogovor s šamanoma Txanom Ikakuru Huni Kuin (desno) ter Ninawom Pai-da Mata Huni Kuin (levo) razkrije, da se človeškost skriva predvsem v drobnih dejanjih iz ljubezni, spoštovanja in veselja do življenja. Sredi mestne džungle ali tiste prave, amazonske.
Txana Ikakuru Huni Kuin in Ninawa Pai-da Mata, pozdravljena.
Ninawa: Zelo sem vesel, da sem v Evropi, na drugi strani sveta, tako daleč od doma. Prinašam modrost svojega plemena Huni Kuin Kaxinawa iz Amazonije in jo želim deliti s svetom. Zdi se mi, da živimo v časih, ko je izredno pomembno, da čim več ljudi odkrije to znanje. Želim pomagati.
Txana: Moje ime je Txana, prihajam iz Brazilije in živim v Amazonskem pragozdu. Prvič sem odpotoval iz njega, zato je to zame ogromno doživetje. V veliko čast mi je tudi imeti intervju z vami.
Kakšne so trenutne razmere v Braziliji, v Amazonskem pragozdu?
Ninawa: Z drugimi plemeni ni težav zaradi ozemlja ali česa podobnega. Težave imamo z brazilsko in perujsko vlado, saj vedno več ozemlja izkoriščata za pridobivanje gume ter nahajališča plina, nafte in drugih surovin. Vse to izjemno škoduje okolju in naravi. V bližino naših vasi in bivališč prihajajo pribežniki, avtohtoni Indijanci iz Peruja in drugih koncev Brazilije, ki bežijo zaradi korporacij, saj te uničujejo njihove domove. Ti priseljenci nato živijo v pragozdu in sekajo gozd, ljudem iz plemena kradejo stvari in nas nadlegujejo. Zanje je treba poskrbeti, da bodo znova imeli svoje domove.
V Evropo ste prišli, da bi pomagali pri zdravljenju človeštva. Kje smo ga v zahodni civilizaciji polomili?
Ninawa: Ne bi rekel, da je človeštvo krenilo v napačno smer. Semkaj sem prišel, da bi ljudem pomagal pri povezovanju z njihovim lastnim bistvom, duhovnim delom v njih. Želim jih videti prebujene in zavedne. Nikakor ne obsojam ljudi, ki tukaj živijo. Zame kot duhovnega vodjo je zelo pomembno, da nas čim več razmišlja in poziva k miru, da se svet zmeraj bolj povezuje. To si želim za človeštvo, za naravo in za planet.
Hranite sveto znanje o zdravilnih rastlinah pragozda. V čem se razlikujejo od klasične medicine?
Ninawa: Zdravilne rastline iz pragozda so neposredno povezane z zdravljenjem, učinkujejo takoj in so za nas nekaj svetega. Zdravila farmacevtskih podjetij sicer pomagajo pri zdravljenju, a hkrati povzročijo veliko stranskih učinkov, vsebujejo ogromno kemikalij in močno škodijo okolju.
Kakšen je vaš odnos do rastlin in živali?
Ninawa: Z njimi občutimo izredno močno povezavo in jih globoko spoštujemo. Od pragozda, tamkajšnjih rastlin in živali smo življenjsko odvisni, brez njih ne bi preživeli. Tega se dobro zavedamo.
Txana, zdravite tudi s pomočjo glasbe. So vaše pesmi posebne, ali vsaka glasba zdravi?
Txana: Pesmi, ki jih pojem in igram, so stare več tisočletij, prek mojih prednikov so prehajale iz generacije v generacijo, do mene. Povezujejo me z bogovi, z duhovi gozda in narave. Obstaja recimo pesem aligatorjev, tudi pesem sonca in pesem lune. Sveta glasba je za posebne obrede, ko hkrati poteka zdravljenje z rastlinami pragozda. Vsaka glasba, ki pomaga pri povezovanju z duhom stvarstva, zdravi.
Kako vidite tehnološke izume, ki jih uporabljamo?
Txana: Začuden sem in očaran, v pragozdu ni naprav, le narava. Tehnologija se mi zdi zanimiva, tudi nam bi bila lahko v veliko pomoč. Tako bi se laže in več povezovali s svetom zunaj pragozda. Tehnologija omogoča tudi ta intervju (pogovarjali smo se po spletni kameri op. p.), zato sem ji zelo hvaležen. Veliko nam pomenijo pesmi, obredi, pragozd in ljudje v njem, želimo jih deliti tudi z drugimi. Tehnologija lahko ljudi poveže in pripomore k lepši prihodnosti!
Ninawa: Tehnologija je tu v mestu sicer super, ampak v našem gozdu ne bi delovala! (Iskren smeh.)
Kaj vam je v življenju najbolj sveto?
Ninawa: Vsak posameznik pride na planet s svojo misijo. Moja naloga je, da ljudem pomagam in širim duhovnost pragozda. Želim si in verjamem, da so ljudje na svetu lahko bolj zavedni in povezani s svojim bistvom. V Evropo sem prišel zato, da razširim glas o plemenu Huni Kuin Kaxinawa in pragozdu, ki nujno potrebuje zaščito. Moje poslanstvo je hkrati moja odgovornost, zato potujem po svetu sem in tja.
Txana: Nosim veliko odgovornost, da skrbno čuvam znanje prednikov in z njim pomagam družini, plemenu in drugim ljudem, ki jih bom še spoznal. Starodavne tradicije in obredi ne smejo biti izgubljeni, temveč skrbno varovani za prihodnje rodove. To je moje poslanstvo, širjenje znanja in preučevanje naše kulture, skrb, da ne izgine.
