Če se še tako trudim, določenih stališč – v imenu strpnosti in razumevanja sočloveka – ne morem omiliti, kaj šele spremeniti, upoštevajoč vse slišane in videne argumente tega sveta. Eno izmed teh je zagotovo obsedenost z lepotnimi operacijami, ki me vedno bolj plašijo. Kajti lepotni kirurgi postajajo guruji današnjega sveta, uporabnice in uporabniki pa pogumneži brez primere. Žal mi jih je: prve poslušam s priprtimi očmi, druge, domnevno zadovoljne (a nikoli zadovoljene), pa z obžalovanjem. Včasih bi me kakšna skorajda prepričala, da ji je ta ali oni poseg rešil življenje (govorim o raznih povečavah, izsesavanju, glajenju in podobnih fasadnih zadevah), a ko vidim, da je to nikoli končana zgodba, da je za domnevno že doseženo srečo še vedno nesreča, vem, da je takšen osebek izgubljen. Potopljen v lastni nesreči. Kar je hudo in zahteva resno družbeno obravnavo – in pomoč.
Ko pogovor nanese na lepotne posege in konkretne osebke iz javnega življa, me zaustavljajo, rekoč, da je pač tako v današnjem času in da tovrstne storitve (zlo)uporablja že skorajda vsaka druga Slovenka in tretji Slovenec. Da je to njihova zasebna stvar. Težko se strinjam. Res je, da človek lahko s sabo počne, kar pač misli, da je najbolje, ampak naloga medijev je, da zavzamemo jasno in argumentirano stališče, kaj je prav in kaj narobe. Recimo že enkrat ne tem uniformiranim lepotnim rezom! Tem vsiljenim podobam, ki siromašijo naša kratka življenja in družbo v celoti. Tem diktatom, ki iz edinstvenih in raznolikih posameznikov ustvarjajo instantno in brezosebno družbeno krajino. Ali si res želimo biti vse grde račke? Postavljati obliko nad vsebino? Ali je pošteno, da na najbolj grob način posegamo v naravo? In ali je zrelo, smiselno, odgovorno, da se ne znamo sprejeti takšnih, kakršne ali kakršni smo? Kaj pravzaprav hočemo? Verjeti lažem, da nas kirurški posegi osrečujejo?! Lagati samim sebi?
Umberto Galimberti, italijanski filozof, pove, da so ta lepotna dejanja še eden izmed patetičnih diktatov družbe in da »ko se posameznik začne podrejati videzu, se navadi, da je njegova podoba pomembnejša od njegove osebnosti«. Tukaj seveda misli tudi na obsedenost z modo, dietami, telovadbo, z vsem zunanjim, kar nas obkroža.
V obsežni Onini raziskavi, v kateri nas je zanimalo, kako se doživljajo Slovenke in Slovenci, smo izvedeli, da je kar 83 odstotkov moških in samo 55 odstotkov žensk zadovoljnih s svojo podobo. Zanimivo: nadpovprečno so zadovoljni anketiranci s srednješolsko izobrazbo (78 odstotkov) in podpovprečno tisti z visokošolsko (53 odstotkov). Na vprašanje, kateri način se jim zdi najbolj zdrav za izgubljanje odvečnih kilogramov, odgovorijo: gibanje (42 odstotkov) in drugačno hranjenje (56 odstotkov). Vendar sta tudi tukaj potrebni zmernost in razsodnost, da ne preidemo v obsedenost oziroma zasvojenost s hranjenjem oziroma dietami. Da delujemo za dobro sebe, za zdravje duha in telesa in da ne zganjamo terorja nad samim sabo.
Danes nam je vsaj v teoriji jasno, da je prihodnost v skromnosti. V samoomejevanju po hlepenju v vsem tistem, kar nas navidezno obdaja in je minljivo: v materialnem, zunanjem videzu, nešteto nepotrebnih informacijah, navideznih prijateljih, znancih, sodelavcih ... In kot pravi Galimberti, izobilje današnjega časa nas siromaši. Nezavedni paradoks.
Ali je v življenju res vse tako preprosto in vprašanje: kako naj človek, okužen, zasvojen in zbegan, do te svete preproščine sploh pride? Kako do skromnosti – brez jeze na ves svet? Kako do ponižnosti in moči? Se kar zgodi? Po trpkem in globokem padcu?!
