Z drugimi ustvarjalci je ustanovil skupnost Nettime. Združba teoretikov in umetnikov je začela prve javne kritične diskusije o novih medijih, zlasti internetu. Informacijska družba po Ćosićevem mnenju ostaja velika priložnost. Njegov razum ostaja zdrav. Tuzemeljski.
»Ooops, bil offline. Potrjujem Bikofe ob 11. Vuk.« Vaš sms čivkne ob osmih. Nič takega. Mislim na zgodnjo uro. Ampak to, da niste bili pripeti na mrežo, se mi je zdelo v slogu: saj ni res, pa je. Kako uspe tehnološkemu navdušencu zdržati v digitalni pozabi?
Stvar je v tem, da moraš biti sposoben umirjati to doživetje. Nenehna povezanost s poslom, ljudmi, sogovorniki vseh vrst je prečudovita takrat, ko jo potrebuješ. Takrat, ko drugi potrebujejo tebe. Ampak treba je znati stati na žogi. Malo dihati vmes. Sinoči sem na letalu bral kolumno Aleša Debeljaka o sanjarjenju, o tem, da si je treba znati zadržati čas zase in biti sposoben ohranjati polne rezervoarje, iz katerih črpaš energijo, inovativnost, to, kar te tvori, je tvoja identiteta, in ne samo neskončno biti vpet v to kolesje, ki smo si ga sami naštrikali, da ne bo nesporazuma. Takšen je moj odnos. Pozoren sem na precepe. Spim med besedami.
Je brez tehnoloških naprav mogoče imeti zadovoljivo življenje, če govoriva o socialni interakciji?
Tako digitalna sfera kot marsikatera stvar v našem življenju, ki pomeni radikalno spremembo, je primarno ojačevalec že obstoječih atributov. Torej, najprej si komunikativen ali nekomunikativen, introvertiran ali ekstravertiran, tisti, ki se razdaja, ali tisti, ki samo žica... Najprej si sam tisti, ki si malo inovativen, kreativen, ustvarjalen, odpiljen, progresiven ali pa zakrknjen, zaplankan, konservativec. Šele potlej te eventualno digitalna sfera v teh tvojih atributih ojača. Pomeni: bodisi postaneš bolj ekstravertirana osebnost bodisi se tvoja kreativnost bolj izrazi. Oziroma tvoja konservativnost in zaplankanost iz tebe oblikujeta še hujšega robota. To je ključnost digitalne sfere – funkcionira kot katalizator ali ojačevalec.
Ni manira, da vas napeljem k predalčkanju ljudi, pa vendar, kaj bi vi z nekom, ki nima profila na facebooku in se v vsakem trenutku ne vključuje v twitter?
Pri oceni je ključneje, kaj sta vaša generalni namen in stalna usmeritev, ne pa, katere konkretne tehnologije, software, hardware, žice imate vštrikane v možgane. Če vaš življenjski projekt, to, kar počnete, zahteva veliko povezanost, nenehno omreženost, vi pa se tega ne greste, potem … Sorry. Ta projekt bo crknil. Če tega ne vključuje, ste cool. Mislim, kaj zdaj?! Ne boste najprej omreženi in potem izvedeli, kaj
hočete. Za našo generacijo – midva sva preddigitalna starca! – je to stanje stvari. Za mladino, digital natives, je to vprašanje drugačno. Oni so a priori omreženi. Oni so a priori povezani. Obenem z odraščanjem ugotavljajo, kaj je njihova življenjska usmeritev. Za nas starce ta digitalna marinada ni avtomatična, po defaultu. Samo to je razlika. Vsakemu od nas ni treba za vsako ceno prevzeti točno določenih navad v digitalni sferi.
Omenjate mlade, so povsem svoja dimenzija. Vi niste izgubili upanja vanje, kajne?
Absolutno. Tudi ko smo mi igrali v punk bandih, smo bili strašno nenavadni svojim staršem. To ni drugačna situacija. Res pa je, da se je dominantna komunikacijska paradigma v družbi zdaj spremenila radikalneje kot v obdobju našega odraščanja, ko smo se šli svoje revolucije v imenu svobode. Naš prostor za manever je bil ožji. Današnji mladi imajo mnogo več dostopa do kakovostnih vsebin, ljudi in institucij. Zanje, če so naravnani h konzumiranju kulturnih produktov, so časi fascinantno idealni. Če pomislim, da bi kdo od nas takrat potoval in prinesel, denimo, iz Londona ploščo, knjigo, časopis, bi se vsi mulci zgrnili k njemu in vse večere listali tisto eno stvar ali stokrat preposlušali tisto eno ploščo.
Mogoče je res narobe, da razmišljamo, ali je to slabo ali dobro. Mogoče je bistveno, da imamo kritično zavest o vsem?
Oprezam, kdaj bo kdo združil besedi facebook in kri v enem stavku ... Temu se reče defenzivna življenjska drža: Nikoli v življenju ne bom ničesar naredil, dokler cel planet ne naredi nečesa pred mano. Kar koli že. A ni vprašanje, da zato, ker Mozart ni imel sintesajzerja, a ne, ga nihče ne rabi! Prav je, kaj šele bi Mozart naredil s tem instrumentom! Come on. To je zanimiva debata.
Obstaja preteklost, ki je naša lastna izkušnja. Vam je mama menda, ko ste jih imeli dvanajst, rekla nekako tako: »Ko se znajdeš v večini, premisli še enkrat, ker najverjetneje delaš napako.«
No, možno je celo, da ima večina prav. Ta možnost ni izključena. Je pa redkost. Ja, resno sem vzel ta njen stavek, in vsakič, ko sem se spomnil nanj, sem si rekel: »Vau, deluje.« Sicer pa, si predstavljate učiti otroka, naj gre s krdelom? V tem primeru ne bi bilo plebiscita... Pravzaprav bi še živeli na oni veji tam doli. Danes. Vsi mi. Vsak od nas. Pač, vsaj eden je bil pameten, progresiven ali len. Hej, to je najboljša kombinacija. Biti len in pameten. To je vir inovacij. Zibelka napredka.
Kako naprej ste zagledani vi?
Jaz sem arheolog. Imam odnos do preteklosti. Združen odnos do preteklosti in prihodnosti je odnos do časa. Kot oseba imaš lahko bodisi bolj pesimističen ali optimističen pogled nazaj ali naprej, ampak v vsakem primeru je dobro, če imaš v sebi zgrajeno elementarno metafiziko, da ti stvari lepo štimajo, da sam pri sebi ne zganjaš ekskluzivnosti. Dobro moramo poznati prihodnost, da bi razumeli preteklost. Kaj vem, pri meni gre to skupaj zelo mehko. Elegantno.
In? Kakšna so bila vaša osemdeseta?
Takrat se je svašta počelo. Vsak je imel neki bend, časopis, delal film, predstavo in vsi so pisali. Nič drugačen nisem bil. Saj na koncu si vseeno v nekem stereotipu, a občutek svobode je fantastičen. Odraščal sem v Beogradu. Redno sem objavljal prozo in satiro, marsikaj počel z glasbeniki, začel sem z vizualnimi umetnostmi ... Preddigitalnimi, okej. Takrat je bil odnos do sveta, ki ga je treba popraviti, zelo plastičen. Lahko si ga čutil med prsti. Morda je do neke meje tako tudi danes. Razen da je scena še zelo heterogena. Razbita. V tem trenutku ne prepoznavam velikega združevalnega zamaha, kot smo ga začutili v osemdesetih. Pa ne bi mistificiral osemdesetih. Ali
šestdesetih. To je neplodno. Ne ... Popravil se bom. Lahko je zelo plodno, lahko je zelo nostalgično. Plodno v pomenu, da je dobro imeti v zgodovini identificirane tiste inspiracije, ki vlečejo naprej. Iz zgodovine je bolje izbrati takšen tip motivirajočih zgledov za popravljanje sveta, kot narodne heroje – ne glede na ideološki predznak! –, ki so z nasiljem reševali probleme. Intrigantno za ta prostor (mislim Slovenijo in preostala balkanska plemena) je, da nismo spoštljivi in mladim ne govorimo na pameten način o tradiciji neodvisnosti. Imamo močne posameznike, ki so znali vzdrževati neodvisnost, intelektualno distanco v primerjavi z drugimi, ki so s petindvajsetimi že del mainstreama. To me zanima! Koliko mora preteči, preden neka skupnost razume, sprejme dejstvo, da je med njimi enkrat hodil en tipček, ki ga je ves svet ali vsaj soseska prepoznala kot vrednega, oni pa so ga valjda ubijali? To je ta situacija, ki jo imamo na temo Žižka. Ogromno pove o tej družbi.
Kaj še vidite, ne da bi se postavili v pozicijo sodnika, ki je lahko nevarna?
Ta prostor sem sam izbral. Zato sem v prednosti. No... Paralizirajoči strah pred samoizražanjem, ki ga tu zaznavam, je zelo redka stvar. Nikjer nisem zaznal tako resne paranoje pred izražanjem. Fantastično je pravzaprav opazovati, kako se na ta psihološki deficit naslanja ameriška litigation culture. V ljubezen do reda oziroma sledenje pravilom je ovita negotovost. Pravila potrebuješ, ker nimaš pojma, kako bi se vedel. Iz samega strahu. V obdobju med rojstvom in smrtjo, ko se moraš izogniti embarrassmentu. To je vredno resnega vpogleda. So v ozadju zgodovinske danosti? Come on. Smo res toliko vpeti v gene in dediščino, da se ne znamo niti malo postaviti zase? Saj v principu bi najraje vsak od nas o sebi imel malo boljše mnenje. In vsak od nas naj bi verjel, da ima lastne karakteristike. Da ni samo del tistega tramu iz onega mlina izpred tristo let. Ampak, kaj češ, na individualni ravni se to tudi rešuje in so ljudje iz tega ambienta, ki so kaj iz sebe naredili, ne da bi se umaknili, zbežali, dvignili roke. So ljudje, ki se ubijajo od pozitivnega grajenja scene v tem prostoru. So ljudje, ki mislijo na ustvarjanje gnezda.
Lahko razložite?
Zdaj teče žiriranje za nagrado zlata ptica, ki mu predsedujem. Ima dva segmenta: za posameznike, obstaja pa tudi občasna nagrada zlato gnezdo za skupine ali institucije, ki ustvarjajo razmere za ustvarjalnost drugih. Razmišljali smo, da v teh časih skupnost krvavo potrebuje ustvarjanje gnezd. Ta element želimo poudariti. Ker gre za redke instance v družbi profita, ko se ljudje zavedajo skupnosti, ki jo ustvarjajo. To je druga dimenzija bivanja in življenja. Ob tem mi na pamet pade nekaj... Ko so Grki izumili izraz demokracija, so potrebovali besedo, s katero bi označili ljudi, ki skrbijo samo zase in se niso v stanju niti minimalno brigati za zdravje skupnosti. Sebičnost vizavi skupnosti so označili z besedo idiot. Glorificiran pohlep v družbi je direktni antipod od čutenja družbe z gradnjo boljših okoliščin zase, za soljudi.
Ni zavzemanje za čiste pozicije utopični ideal?
Človeštvo je čudna žival. Občasno se zgodi kaj dramatičnega in ljudje kaj razumejo. Svetovne vojne so recimo takšen moment. Veliki skoki v razumevanju človekovih pravic so se dogajali takrat, ko so se zgodile zelo dramatične stvari. Grde stvari. Daleč od tega, da bi klical po nasilju, ampak ne moreš mimo tega, ko se vsega malce zavedaš. Seveda tega ne bi rad videl. Ne vemo, katere so na splošno možne stvari razvoja ekonomske godlje. Mnogo protagonistov je zlorabilo obstoječi sistem. Zdaj popravljamo škodo. Neki množični odpustek se je zgodil v smeri finančnega sektorja, preostali del družbe pa ima s tem moralni problem. Ljudje so revoltirani. Že, Slovenija ni Grčija, nimamo ritualnih samomorov pred parlamentom, nimamo zažigov bank. Ampak saj jih tudi v Grčiji niso imeli. Hmm... Takisto ko vidiš koga in rečeš, da je kot serijski morilec s števcem na nuli.
Brez vprašanja, kaj je z Acto, ohlapnim trgovinskim sporazumom, ki lahko posega v osebne pravice posameznika na področju digitalnega komuniciranja, ne moreva.
Acta je mrtva. Gre samo še za vprašanje morebitnega kupovanja časa pri Evropski komisiji. Ključna tema je odnos med avtoritarnim in progresivnim delom planeta. Vprašanje je, ali bomo zamrznili razvoj tehnologij, ker lahko škoduje poslovnim modelom pomembnega dela gospodarstva, ali pa bomo še enkrat pogledali, ali imajo možnost za trajno vitalnost ali bodo, tako kot se je zgodilo kovačem in izdelovalcem sedel s pojavom avtomobila, preprosto odrinjeni. Položaj je krut. A glasbeniki, pisatelji, uredniki niso izumili tega sistema in niso odgovorni zanj. Lahko bi ga optimirali, a karierne odločitve so sprejemali na podlagi razumevanja sveta, v katerega so se rodili. Svet pa se je spremenil. Ponavljam: dinozavri niso izumrli, ker so jim padli meteorji na glave, ampak zato, ker se niso znali prilagoditi na spremembo. Bila je prehitra, prekorenita. Res. Dinozavri niso nič krivi, samo prilagoditi se jim ni uspelo. Sorry. Grozno. Bitka okoli avtorskih pravic, intelektualne lastnine se lahko celo konča z zmago zastopnikov trde korporativne linije. Ampak bojim se, da potem ne bo več vsebin. Ker bodo mladi raje ustvarjali zunaj tega okolja. Tam bo ostala vsebina, ki je očitno namenjena zaslužku in še bolj oddaljena od tega, kar naj bi bila umetniška relevanca pri glasbi, tekstu, vizualnih umetnostih.
Je vprašanje, da nekakšno neodvisnost omogoča samo medmrežje?
Duh je ušel iz stekleničke. Ne moremo ga več spraviti nazaj. Kreativnost se je že začela dogajati drugje. Zunaj dosega industrije copyright. Kako drugače reči blogerjem, se pravi ljudem podobnim vam, ki se ne odločijo delati za medijske hiše. Ni to najhujša obsodba poslovnemu modelu medijske organizacije? Dobimo se čez deset let in poglejmo, ali je naraslo število blogerjev ali dnevnih časnikov. Bo v kateremkoli časniku zaposlen še katerikoli ustvarjalec vsebine?
Široka medijska izbira je dobra, ampak iz raznih globalnih medijev prihaja veliko informacij, ki so zelo površne. Mnenjski del usiha, ljudje danes ne vedo več, kot so vedeli v časih, ko se je govorilo, da so mediji v službi ideologije. Poleg tega je brezplačnost bizarna kategorija. V življenju ni nič brezplačno. Vse ima svojo ceno in vse se plača.
Pa je res kriv internet? Koliko je bilo prej preiskovalnega novinarstva, analiz, dopisništev in koliko so se te številke spremenile? Internet je katalizator teh istih sprememb, ampak nastopile so zaradi drugih razlogov. Give me a break! Javni interes je preresna tema, da bi se z njo obmetavali kot z nekakšno dekoracijo na torti. Javni interes je ključna stvar, ampak časopisi in javni interes gredo v našem prostoru težko v isti stavek. Ena pomembnih komponent rešitve medijev je v strateških lastnikih. Med domačo elito ne vidim protagonistov, ki bi imeli elementarni minimum osnovne kulturne širine, razgledanosti, intelektualne radovednosti ali katerokoli drugo vrednost, ki bi presegala zadovoljevanje izključno lastnih potreb, ki so izrazito fizikalne.
Javni interes je eno temeljnih načel demokracije.
Zdi se mi važno, tudi za vsakega od nas, da investira v svojo neposredno okolico, skupnost in se vključi v demokracijo. Demokracija ni to, da jo imaš. Vedno je tu. Vsak zakon je tvoj zakon, vsak referendum je tvoj referendum. A ljudje nismo dobili navodil za uporabo. To je zanimivo... Ja, prav prebrati moram kakšen učbenik državljanske vzgoje, da vidim, kaj učijo otroke.
Imate hčerko, kajne?
Ja, enajstletnico.
Zasebno ste tudi navdušeni ljubitelj štirinožcev, kajne?
Taksi je črni gladkodlaki prinašalec. Vem, grozno, več bi ga moral voditi na sprehode. Zgodba ima še eno ozadje. Namreč, grafitarji so se lotili okraševanja Kina Šiška s portreti ljudi iz mesta. Počaščen sem, da so me pobrali in upodobili, kako sprehajam tega našega psa. Žena, seveda, ker pozna resnico, pa malo manj.
