Ljubezen do narave, občutek za estetiko in veliko potrpljenja so besede, ki najlepše opisujejo bonsajiste. Bonsaje laiki poznajo kot majhna drevesa, ki jim lastniki z malo obrezovanja in striženja preprečujejo, da bi odrasla, a ni tako. Drevo mora imeti zasnovo, da ga lahko vzgojimo kot bonsaj, saj ga že narava izkleše v miniaturo. Poleg tega je vsakodnevno posvečanje drevescu nujno, da bi uspevalo, potrebuje namreč skrb, kot je je deležen majhen otrok, ki ga je treba negovati in skrbeti zanj. Umetnost, ki izvira iz Kitajske, so pozneje izpopolnili japonski samuraji, ki so med skrbjo za bonsaje tudi meditirali. Blaž Jemec se s to čutno umetnostjo ukvarja že več kot 20 let. Ljubezen do vzgoje pritlikavih dreves je začutil med ogledom filma: »V filmu Karate Kid je mojster karateja na Japonskem negoval in vzgajal bonsaje, takrat sem dobil delček vpogleda v ta čudoviti svet narave.
Prvo drevo mi je prinesel oče, ki je predme postavil rdeči javor, in takrat se je začela ta moja ljubezen, ki še vedno traja.« Za ljubljenčke, ki jih ima kar 15, izbira le najboljše materiale, ki mu pomagajo pri vzgoji. Zemljo kupuje na Japonskem, večino preostalih dodatkov prav tako. Tudi gnojila so prvovrstne kakovosti. Za svoje varovance, ki jih Blaž skorajda počloveči, pove: »Bonsajev ne moreš imeti kopico, saj se lahko posvetiš le peščici. Rastlina potrebuje skrb vsak dan, če bi jih imel več, bi jih nehote zanemarjal, tega mi pa srce ne pusti.«
Ne poznajo rivalstva
Dela je veliko in bonsajizem je hobi, ki zahteva veliko vloženega truda. Drevo vzgojitelji ožičijo z bakreno ali aluminijasto žico, da raste v prave smeri, in ko enkrat preraste prvotne smernice, ga razbremenijo starih vodil ter jih na novo ožičijo. Najmanjše orodje, ki ga Blaž pri svoji vzgoji uporablja, je pinceta, s katero odstranjuje odmrle liste ter iglice. Samo predstavljajte si, koliko je takšnega drobnega dela. Čeprav se morda sliši čudno, ko Blaž komu omeni, koliko dela je potrebno, da vzgoji bonsaj, pa se v ta svet narave vrača vsak dan. »Bistvo mi je, da se umaknem v svoj svet, kjer najdem notranji mir brez stresa, kjer sem sam z naravo. V bonsajizmu vsak najde kaj, kar je samo njegovo,« čare vzhodnjaške umetnosti opiše Blaž. Bonsajisti so prijetni ljudje in med njimi vlada odlično vzdušje brez rivalstva, saj ne tekmujejo, izmenjujejo si le mnenja in nasvete, kako čim lepše oblikovati drevo.
Seveda obstajajo določena pravila, ki se jih držijo ljubitelji in tisti, ki se preživljajo z vzgojo dreves. Bonsaj se mora nagibati k opazovalcu, in tudi če ni star, mora dajati tak občutek. Pomembna je tudi posoda, v kateri na ogled postavijo drevesce, ki je za iglavce neglazirana po večini v barvi gline, za listavce pa glazirana, seveda pa mora z drevcem tvoriti celoto in ne sme izstopati. Maja bo Blaž v sklopu evropske konvencije na razstavi v Ljubljani poskušal na ogled postaviti enega od svojih bonsajev, ki ga je vzgajal vrsto let. Drevo mora najprej skozi strogo oko komisije, ki bo odobrila, ali je primerno za razstavo. Tam se bonsaj, ki predstavlja človeka, na ogled postavi ob zvitku papirusa, ki je nad njim in predstavlja nebo. Tretji element, zemljo, pa predstavlja spremljevalna rastlina, ki dopolnjuje slikovito kompozicijo.
