Krvavica, matevž, zelje ali repa. Le redki so Slovenci, pri katerih se ta pogosto imenovana kmečka hrana vsaj občasno ne znajde na jedilniku. Tako zelje kot repa v Sloveniji že od nekdaj spadata med najpomembnejše vrtnine, čeprav njuna pridelava, tako kot pridelava večina druge zelenjave, upada.
Če gremo po zelje in repo na trg, ju po navadi kupimo pri isti branjevki, pri tisti, katere pridelek smo že poizkusili in je za nas preverjena znamka. V trgovinah sta za večino odločilna faktorja cena in videz izdelka, redko pa pogledamo na embalažo in preverimo sestavine. Pa je res vseeno, kaj kupimo? Jaz najraje doma pridelano.
Iz roda v rod
V prijetni vasici na Gorenjskem, v Vogljah, se družina Jerin s pridelavo, predelavo ter kisanjem zelja in repe ukvarja že več rodov. V začetku je pridelana količina zadoščala za domače potrebe in prodajo v bližnji okolici, celotna pridelava pa je potekala povsem ročno. Pri tem so dosledno upoštevali stare postopke in recepturo.
»Zdrave proizvode sva želela ponuditi širšemu krogu ljudi, zato sva z ženo leta 2004 registrirala dopolnilno dejavnost na kmetiji in se resno začela ukvarjati s pridelavo in predelavo zelja ter repe,« pravi Janez Zupanec, ki danes uspešno nadaljuje družinsko tradicijo. Po starem se kmetiji reče Pr' Jerin, ime se je obdržalo do danes, tako sta dala ime tudi svojim pridelkom.
Pa vendarle, Jerin je bila v Vogljah ugledna tradicionalna kmetija sredi vasi. Ne nazadnje, kako je prepričal starše, da se bosta s 33-letno ženo Melito ukvarjala izključno s pridelovanjem zelenjave?
»Časi so se spremenili in treba se je bilo odločiti. Ko smo oddali zadnjo kravo iz hleva, je oče malce ostrmel in se zamislil, vendar je razumel in zaupal.«
150 ton zelja, 100 ton repe
Na 14 hektarih polj pridelajo od 150 do 200 ton zelja in 100 ton repe na leto, kar je 10 odstotkov slovenske porabe. Zdi se velika količina za preživetje ene družine, zato poskušajo člani družine Jerin sami opraviti celotno delo. Dodatno pomoč poiščejo le ob večjih naročilih.
Za predelavo že nekaj časa uporabljajo stroje, medtem ko so pakiranje repe in zelja v lončke še pred kratkim opravljali ročno: »Lonček postaviš na tehtnico, vanj naliješ pol kozarčka zelnice, nato deneš za pest zelja. Tako drugega za drugim v tisoče ...« je hudomušno pripomnila Melita in nam dala vedeti, da je kruh na kmetih, kljub mehanizaciji, še vedno trd in pošteno zaslužen.
Lani pa so investirali v novo linijo z vakuumsko pakirnico. »Naložba je bila draga, vendar nam omogoča, da smo se vsaj delno razbremenili zamudnega ročnega dela, saj nam stroj v eni uri teoretično pripravi približno 1500 vrečk,« z zadovoljstvom pove Janez Zupanec.
»Doma pridelano, doma prodano, od njive do krožnika, to je smisel kmetovanja v Sloveniji,« je še poudaril 37-letni gospodar kmetije.
Suša je pustila posledice
Septembra in oktobra so z njiv pospravili večino letine zelja in repe, zadnjo njivo repe pod Krvavcem so poželi minulo nedeljo. Da, na kmetih se po potrebi dela tudi ob nedeljah, ko je vreme.
Zgodnje zelje se kisa približno mesec dni, repa pa dva tedna. Posledice letošnje suše se seveda poznajo tudi na pridelku, kar z žalostjo ugotavlja tudi Janez Zupanec: »Glave zelja so bile letos težke le od tri do štiri kilograme, običajno pa so od šest do sedem, kar pomeni eno najslabših letin v zadnjih sezonah.« Človek je na žalost še vedno nemočen proti naravi.
Brez konzervansov
Vakuumsko pakirane vrečke zelja in repe blagovne znamke Jerin se ponašajo z oznako brez konzervansov. Trenutno so edini domači pridelovalec, ki ponuja tak izdelek z vakuumskim pakiranjem. To pomeni, da je brez raznih dodatkov, denimo kalijevega sorbata ali žvepla, ki se sicer uporabljata za preprečevanje kvarjenja proizvodov. Živilo je obogateno le z vitaminom C. V prihodnosti načrtujejo še izgradnjo nove kisarne in s tem povečanje proizvodnje. Ob ugodni prodaji pa kanijo ponudbo razširiti tudi s korenjem in rdečo peso.
Za konec ponovimo, da je slovenska samooskrba še leta 2002 štela zglednih 80 odstotkov, medtem ko danes pridelamo le še 38 odstotkov hrane za lastne potrebe. Melita in Janez Zupanec in njuni trije otroci na kmetiji Jerin so zagotovo dober primer, kako se na naši zemlji vendarle da kaj pridelati in prodati ter preživeti.