Opel mokka je na fotografijah videti čudovito in rada vozim dobre avtomobile. Terenci so mi še posebno pri srcu in nisem jih imela ravno priložnosti velikokrat voziti. Prav zato sem se prijavila na natečaj in bila navdušena, da sem bila izbrana. Organizacija je stekla s svetlobno hitrostjo. Poklicala sem prijateljico, ki je imela za tisti konec tedna že rezerviran izlet. Spremenili smo ga v tridnevnega, takoj pridobili može, ki so se muzali ob misli, da je »neka ženščina« dobila tako zanimivo nagrado, in začela se je akcija. Za Bratislavo smo se odločili, ker je blizu, ker imajo tam lep božični sejem, dobro pivo in ker tam ni bil še nobeden od nas. Urediti je bilo treba le še dopust, varstvo za naše mačke in najinega 12-letnega sina Jana. Dobro, da imamo babice … Na spletu smo poiskali hotel v bližini centra, globoko vdihnili in akcija je dobila veliki A. V petek po službi smo pripravili prtljago (čeprav je mokka videti majhna, je bilo dovolj prostora za vso žensko kramo in seveda nekaj moške) in odrinili proti Bratislavi. Ker nam je gospod, ki nam je predal mokko, pokazal, da je v njej kar 19 prostorčkov za shranjevanje, smo nekaj malenkosti pospravili še vanje.
Naslednji dan je bil hladen in oblačen. Izkoristili smo ga za ogled starega dela Bratislave in božičnega sejma, a tokrat brez mokke – peš. Z navdušenjem smo občudovali znamenitosti, kot so katedrala sv. Martina, Michelska vrata, bratislavski grad z notranjostjo, kipa Čumila in Ignaca in seveda staro krčmo, kjer smo jedli in pili dobro slovaško pivo.
Nedelja nas je prebudila v sončen hladen dan. Enkraten za oglede z mokko. Navigacijo smo zapolnili z želenimi destinacijami in že smo bili pred modro cerkvijo, ki spominja na pravljično hiško ali smrkčevo domovanje. Sledil je vzpon na grad, kjer so nas pri vhodu obkolili nemško govoreči turisti in si brezplačno ogledovali mokko in mene, revico, ujeto v njej. V veselje mojih sopotnikov, ki so pošteno »kurili« fotoaparate in se prav nesramno smejali. Z veliko predrznosti in spodbujanja so me prepričali, da sem parkirala avto pred vhod v grad (strogo prepovedano, razen za rdeče turistične avtobuse in zaposlene). Namesto grad smo fotografirali avto ter popolnoma zmedli nekaj turistov in jih spravili v dilemo, ali ne bi tudi oni raje fotografirali mokko. Kajti očitno je to znamenitost, če se štirje osebki mečejo okoli nje in jo fotografirajo kot zvezdo dneva, za grad se pa nihče ne zmeni. Prav predrzni smo bili tudi s parkiranjem pred predsedniško oziroma Grasalkovičevo palačo. Hiter ovinek in hop na trg pred palačo, kjer smo posneli nekaj fotografij. Še preden so pazniki dojeli, kaj počnemo, smo bili že nazaj na cesti. Popoldne smo rezervirali za nakupe v novem nakupovalnem centru Eurovea. Za ženske je ta del obvezen. Zelo priporočam! Zvečer pa znova ogled božičnega sejma na glavnem trgu, kjer imajo drsališče, stojnice s spominki in hrano. Kot se za Slovaško spodobi, smo večer končali v domači gostilni in pivnici.
V ponedeljek smo po zajtrku zapustili Bratislavo in se odpeljali proti domu. Ustavili smo se še v ogromnem dunajskem nakupovalnem centru in spet opravili, kar ženske pač rade počnemo. Izlet smo končali s poznim kosilom v Mariboru. V družbi mokke smo skupaj prevozili 750 kilometrov.
Bi ponovili? Bi. Bi imeli mokko? Bi. Smo bili zadovoljni? Zelo. Bi bili lahko še bolj? Seveda, če bi nam Opel kar podaril mokko.
Hvala Oplu in Oni. Ni nam treba pisati, da se še priporočamo, ne?
Piše Mojca Sajko iz Celja, ki je nagrajenka Onine nagradne igre.
