Če je za tipičnega Slovenca že od nekdaj veljala neizmerna navezanost na domačo grudo – grunt z vrtom in pripadajočo njivo ali dvema – se je ta fenomen v nekoliko modificirani obliki ohranil tudi danes. Njivi je kakopak odklenkalo, ostal pa je vrt, vsaj vrtiček četudi le majhen garteljc za hišo. In od kod in zakaj se je sicer sploh vzel? Etnologi bi vedeli povedati, da so slovenske gospodinje že davno ugotovile vse prednosti, ki jih prinašajo sadje in zelenjava, zelišča pa tudi rože v neposredni bližini kuhinje. Med kuho ni bilo najbolj priročno letati po vsak korenček, peteršilj ali kolerabo iz kuhinje čez breg gor (ali pač dol – ker ravnega je pri nas bolj malo) do domače njive, potem pa spet nazaj in bognedaj, da je gospodinja pozabila še šetraj, ker je to pomenilo spet po bregu do njive in nazaj. Pa je bilo kosilo spet prepozno. No, ravno zato, iz same priročnosti, se je razvil garteljc za domačijo, kjer je raslo po navadi vse, kar je potrebno za hitro kuho in dekoracijo doma – malo enega, malo drugega za v lonec, nekaj začimb in zeli, šop rož ali dva …
 |
Z vrta naravnost v lonec – in kosilo je tu. |
Tako so ljudje tudi pozneje, ko so začeli graditi suburbane in moderne hiše in že davno ni bilo več veliko tradicionalnih domačij, kljub vsemu nekje v bližini poskrbeli tudi za vrtiček, bodisi zelenjavni, sadni, zeliščni ali pač le okrasni, še največkrat pa kar tisto očarljivo zmešnjavo vsega po malem. Seveda so časi res precej čudni, potrošniška miselnost se je dotaknila še tiste najbolj tradicionalistično zagrizene srenje, in konec koncev je jasno, da z vrtom ni nobene računice več, vsaj take ne, ki bi se poznala v denarnici in pri času. Tako dobimo vse dni leta na »vrtu« v trgovini vsega v izobilju, vse takoj že očiščeno in po cenah, da se človeku zagotovo ne izplača, da bi to prideloval sam. No, ampak le, če na stvar gledate s tega vidika. Če je v vas količkaj sladokusca ali vsaj malo gledate na to, kaj pojeste, ni dvoma, da je vrt prava izbira, četudi le za par mesecev in za par gredic. So tudi druge dobrodošle lastnosti vrtička in ena od teh sta zagotovo vizualna privlačnost in prijeten ambient za preživljanje prostih uric. Zato niti ni tako pomembno, kaj pridelujete, da je le čim bolj razgibano in barvito, kolikor toliko urejeno ter ponuja prijazno atmosfero. K temu vzdušju spada še tretja lepa lastnost vrta, in sicer dišave: od tistih, ki se širijo ob cvetenju, tistih, ki kar silijo iz zrelih plodov, do tistih res intenzivnih, ki jih lahko ustvarite z zelišči in začimbami, podtaknjenimi med gredice. Brez velikega napora lahko mimogrede vzgojite meliso, pehtran, baziliko, drobnjak, timijan, majaron, rožmarin …
Osnove kmetovanja
Kje torej začeti, če s kmetovanjem nimate izkušenj? Za začetek je morda pametno proučiti lego načrtovanega vrtička in jo določiti tako, da je čim bolj stran od morebitne ceste, še najbolje nekje za hišo ob terasi, v zavetrju in z obilo sonca. Naslednje velja povprašati za nasvet mamo, staro mamo, sosedo ali teto (seveda tudi moške polovice teh, če le imajo kaj pojma o vrtu) oziroma nekoga, ki vas bo z veseljem poučil o vrtnarskih osnovah. Pa niti to ni nujno, saj se vam več od izpada pridelka ne more zgoditi. Če nekaj ne bo zraslo prvič, bo pač na malo drugačen način drugič ali tretjič. Vaja dela mojstra, in če le imate voljo, boste kmalu naštudirali, katere od vrtnin imajo raje sonce oziroma senco, kaj lahko posejete skupaj in kaj se ne mara, kdaj zalivati in koliko … Ne nazadnje vam prav nihče ne more preprečiti, da vzgojite tisto, kar imate sami najraje, četudi v vseh gredicah le redkvico.
Da bo vrt res garteljc v pravem pomenu besede, lahko okrog in okrog posejete pisane rože, zasadite za senco še sadno drevo, ne pozabite na sončnico, okrasno bučo in kako koruzo za avgustovsko peko. Postavite še klopco in prinesete ležalnik, naberite pridelane jagode, skuhajte kavo in povabite sosedo na klepet.
Koristni nasveti
Če vseeno želite biti bolj učinkoviti že na začetku, se držite nekaj osnovnih in preverjenih pravil o dobrih in slabih vrtnih sosedih: čebule ne tlačite v bližino fižola, tega pa ne poskušajte zbližati z grahom; tudi paradižnik umestite čim dalje od graha (ta ima še najraje v bližini zeleno) in rdeče pese, med paradižnikove sadike pa mirno lahko posejete peteršilj, ker sta dobra prijatelja. Nasprotno peteršilja ne mečite med solatne glave, ker bo ta slabše uspevala, ampak med solato posejte redkvice: to menda blagodejno vpliva na oboje. Če niste neumen kmet, a vseeno želite imeti velik krompir, potem ga nikar ne poskušajte spoprijateljiti s čebulo, ker ne bo uspevalo ne eno ne drugo, ampak ga postavite ob bok zelju.
Takih in drugačnih zamer in naklonjenosti med vrtninami je še več in so plod različnih značilnosti, ki jih imajo vrtnine: od tega, kako globoko koreninijo, h katerim boleznim so nagnjene, koliko obogatijo ali osiromašijo zemljo, kako občutljive so za puljenje plevela, katere snovi vežejo nase in podobno.
Za dobro zdravje si prizadevajte za čim manj kemikalij v vašem vrtu: poskusite brez škropljenja in umetnih gnojil ter raje pognojite s konjskim hlevskim gnojem – ta je prhek in suh ter niti ne smrdi, naredi pa veliko dobrega za prst. Škodljivcev se lahko v veliki meri izognete s kolobarjenjem: prednost je namreč v preprečevanju razmnoževanja različnih talnih škodljivcev, ki napadajo točno določene vrste zelenjave. Če isto rastlino gojimo leta in leta na istem kraju, se živalce rade razmnožijo in razširijo bolezni. Kolobarjenje je učinkovito tudi v drugih pogledih. Če na primer nameravate sejati rastline, ki porabijo veliko dušika, prej posejte metuljnice (fižol, grah), ki vežejo dušik v zemljo.
