Najbolj presenetljivo pa je bržkone, s kolikšno negotovostjo in spoštljivostjo podaja odgovore. S tihim, že skorajda tresočim se glasom, ki v ničemer ne izda, da gre za vrhunsko igralko, ki že dolga leta polni naslovnice revij in filmskih plakatov.
Winono Ryder uvrščamo med igralke, ki so najbolj nepozabno zaznamovale zadnji dve desetletji ameriškega filma, vendar so se okoliščine v zadnjem času nekoliko spremenile. Igralka je namreč nedavno prestopila mejo štiridesetih, s čimer njen ljubki, otroški obraz, s katerim je očarala občinstvo v filmih, kot so Edvard Škarjeroki (1990), Drakula (1992), Čas nedolžnosti (1993) ali Kruta resničnost (1994), že nekaj časa ni več njen glavni adut pri izbiri filmskih vlog. V izjemno uspešnem Črnem labodu (Black Swan, 2010, Darren Arronofsky) je, denimo, igrala balerino v zrelih letih, ki jo po prihodu mlajše plesalke po hitrem postopku upokojijo, zaradi česar zdrsne v alkoholizem. V Zvezdnih stezah (Star Trek, 2009, J. J. Abrams) je prevzela lik Amande Grayson, Spockove matere, ki umre med napadom sovražnih Romulcev. Pred kratkim pa je sprejela še eno »temačnejšo« vlogo. V filmu The Iceman se je ob bok Michaelu Shannonu, Rayu Liotti, Davidu Schwimmerju in Jamesu Francu vživela v vlogo Deborah Kuklinski, žene razvpitega serijskega morilca Richarda Kuklinskega (igra ga Michael Shannon), ki je živel dvojno življenje kriminalca in družinskega očeta, ne da bi njegovi bližnji kadar koli izvedeli za to. Vsi trije omenjeni filmi nakazujejo, v katero smer gre igralkina kariera: ne le da se čedalje večkrat spoprijema z bolj zrelimi liki, temveč jo vse pogosteje videvamo tudi v stranskih vlogah, v katerih mora odstopati prostor mlajšim igralkam in igralcem.
Pred svetovno premiero filma The Iceman smo Winono povprašali, kako je potekalo snemanje in kako ona sama doživlja svojo novo podobo na velikem platnu.
Film The Iceman se v primerjavi s številnimi filmi, v katerih ste igrali, zdi precej temačen. Kako se lik Deborah Kuklinski razlikuje od drugih vaših vlog?
Nikoli še nisem igrala take vloge. Nikoli nisem igrala osebe, ki je med snemanjem tudi v resnici obstajala. To je bilo nekaj, na kar sem se morala privaditi. V preteklosti sem že igrala resnične osebe, ampak niso bile več med živimi, kar je povsem drugače. Tako je bilo pri Času deklištva (Little Women, 1994, Gillian Armstrong), ki posredno govori o Louisi May Alcott in kjer je bilo vse skupaj bolj kot nekakšno ljubezensko pismo. Tokrat pa sem se morala filma lotiti drugače. Kuklinskijeva žena je vedno zanikala, da je kar koli vedela o moževih umorih, čeprav se je po drugi strani kasneje spoprijemala tudi s kriminalnimi obtožbami, ki so jo bremenile dajanja zatočišča morilcu. Vse informacije, ki so bile o njej dosegljive, so bili zelo slikoviti opisi groznih in pretresljivih zločinov. Bila sem pretresena, ko sem se seznanjala s tem. Njen lik smo zastavili tako, da bi bilo tudi gledalcu težko reči, kaj je ona sama vedela o moževih zločinih, in prav zato nisem smela gledati nobenih sodnih intervjujev z resničnimi osebami. Pravzaprav sem pogledala polovico le enega izmed njih in mi je takoj postalo slabo. Ker nisem smela raziskovati ozadja lika, sem se morala tudi na snemanju vesti povsem drugače kot drugi igralci v filmu. Med pripravami sem iz scenarija iztrgala vse strani, na katerih se moj lik ni pojavljal in ki so vključevale informacije, ki jih ona ni vedela. Vzela sem tudi črn flomaster in zatemnila vse dialoge, ki vključujejo razmišljanje njenega moža, skratka vse, česar ona ne bi želela slišati.
Mislite, da je mogoče tako dolgo živeti v tako globokem zanikanju?
Mislim, da je to zasidrano širše v naši kulturi. Vsi vemo za koga, ki je kdaj živel v zanikanju. Poznam veliko ljudi, ki so bili dolgo poročeni, potem pa so izvedeli, da jih je partner varal ali da je prikrit alkoholik ali odvisnik od drog. Kljub temu da skupaj preživiš leta, se ti res lahko zgodi, da se ti ne sanja o tem, in tudi Deborah Kuklinski je moževe zločine pometla pod preprogo. V naši družbi se to pogosto dogaja, posebno v ZDA, denimo v politiki, v poslovnem svetu. Obstajajo ljudje, ki lahko vsakodnevno uničujejo življenja drugih, zvečer pa se vrnejo domov k družini, kot da gre zgolj za službo. To je grozno. Zdi se mi, da smo se preveč navadili na to. Primer v tem filmu je, jasno, velik ekstrem. Morda me je ravno zato vloga tako privlačila, ker res ne vem, kaj je ona sama dejansko vedela o zločinih.
Ste med pripravami na vlogo poskušali kontaktirati tudi resnično Deborah Kuklinski?
Malce ugibam, ampak mislim, da je že zdavnaj spremenila ime in kraj bivanja, tudi če bi jo poskušala najti. Ne bi je bilo možno najti. Mislim, da mi sploh ne bi povedala resnice. Kakršno koli priznanje bi jo spet postavilo pred sodišče. Moje mnenje o njej je, da niti sama sebi ni pustila razmišljati o tem. Če samo pomislite, kako dolgo je bila poročena z njim. V tistem času je večina poslovnežev imela pisarno, telefonsko številko in tajnico. Če rečeš, da dvajset let ni imel telefonske številke, je malce neumno. Saj ne, da ni bila sumničava. V filmu je prizor, v katerem ga vprašam, kaj počne. Morda je v resničnem življenju nekako čudno opravičevala svoje zanikanje ravno z mislijo: »No, saj sem ga vprašala!« Samo ona ve resnico in ravno to je tisto, kar je tako zanimivo na njej. Le ona ve, kaj se je res zgodilo, in verjetno nihče drug nikoli ne bo.
Ste bili na snemanju presenečeni nad nasilnimi izbruhi Michaela Shannona, če ste domnevali, da boste spremljali zgolj prijazno, potlačeno plat njegovega lika?
Že pred snemanjem so mi povedali, da ne bo nobenih vaj, kar je bilo pri tem filmu sploh zanimivo. Nobenih. Niti osnovnih vaj pred kamero, ki so nujne, da zvadiš premike in gibanje, da potem med snemanjem ostaneš v kadru. Ponavadi vsaj preletimo dogajanje pred kamero, da približno veš, kaj moraš početi. Sama sem odrasla s takim delom in tako sem sodelovala že z veliko režiserji in igralci, zato sem bila sprva nekoliko zaskrbljena, potem pa se je izkazalo, da je tudi tako v redu. To metodo so izbrali zato, ker je Michael (Shannon, op. a.) želel najboljšo izvedbo prizora prihraniti za snemanje, želel je biti spontan. Učinkovalo je. Sploh nisem vedela, kaj se bo zgodilo. V prizoru, kjer se spreva, nikakor nisem pričakovala, da bo prevrnil mizo. V tistem trenutku me je bilo v resnici strah. Vse skupaj je bilo še bolj negotovo zato, ker smo imeli na voljo samo en posnetek, uporabljali smo namreč starinsko pohištvo, tako da smo imeli le po en primerek vsakega predmeta. Mogoče je nekoliko smešno, ampak po snemanju tega prizora sem se zjokala, ker se je Michael celo urezal in je krvavel. Res sem bila v solzah, nisem pričakovala vsega tega. V scenariju je pisalo samo, da mi nekaj stvari zabrusi, potem pa gre v garažo in se znese nad avtom, ne nad pohištvom.
Se je po tako intenzivnem snemanju sploh lahko umiril?
Po koncu dneva, ko smo končali snemanje, si je nadel prijaznejši obraz. Nekaj sem se naučila pri snemanju tega filma in ne morem verjeti, da je trajalo 25 let, preden sem to spoznala. Kadar igralci nosijo umetno brado, ne morejo premikati mišic na obrazu in zato ne morejo govoriti. Na začetku snemanja sem se poskušala pogovarjati z Michaelom, on pa je ves čas kimal in mrmral, »mhm, mhm«. Nato je poskušal nekaj povedati in je iz njegovih ust prišlo samo »awwrr mgmmbh bdnm amdbmm«. Ajaaaa! Šele potem se mi je posvetilo. V vseh teh letih mi nikoli ni prišlo na misel. Michael je res super igralec. On je eden glavnih razlogov, da sem se priključila snemanju tega filma. Že dolgo sem njegova oboževalka. Je eden tistih igralcev, na kakršne ne naletiš pogosto, čeprav sem v karieri imela res noro srečo, s kom sem imela priložnost delati.
Film ima pristen pridih 60. in 70. let minulega stoletja, kar se vidi tudi v kostumografiji. Kako doživljate ta vidik igralskega poklica?
V igralstvu je podobno kot v vsakdanjosti. Kar nosiš, določi tvoj osebni značaj. In vedno se začne s čevlji. Ženska, ki nosi visoke pete, se vede povsem drugače kot dekle, ki ima obute superge ali sandale. To je zelo pomembno. Vem, da veliko moškim igralcem za te stvari ni mar, ker so preveč v zadregi, da bi priznali, da to dejansko ustvari tvojo osebnost. Kostumi, še posebno tisti s korzetom – neudobni, kot sicer znajo biti – imajo ogromen delež pri pohvalah, ki sem jih dobila za nekatere vloge. Nosila sem ga denimo v Času nedolžnosti in se v njem dobesedno dušila. Tudi to izoblikuje tvoj nastop, kar je pri filmu zelo pomembno. Bistvo pa ni samo v oblekah iz tistega obdobja. Vsi kostumi, ki sem jih nosila v filmu The Iceman, so bile dizajnerske obleke. To je nekaj, kar je bilo zame zelo pomembno, ker mislim, da je bila Deborah Kuklinski tip osebe, ki je kaj takega oblekla, tudi če je šla samo na tržnico. Obleke res določijo, kako boš nosil sebe in lik v filmu, in temu se ne bi smeli izogibati ali se počutiti domišljavih.
Vemo, da ste bili v matični družini zelo povezani z bitniško kulturo in tudi z Jackom Kerouacom. Kaj si v povezavi s tem mislite o filmu Na cesti (On The Road, 2012), ki je nastal po dolgih desetletjih načrtovanja?
Ali so posneli film? Se opravičujem, sploh nisem vedela! (Z rokami si zakrije obraz.) Pravzaprav se spomnim, da se je Francis (Ford Coppola, producent filma Na cesti, op. a.) že takrat, ko sva začela prebirati scenarij za film Drakula (1992), dobival z ljudmi in načrtoval film Na cesti. Imela sem 19 ali 20 let.
Kakšne spomine imate na bitniško ozadje svojih staršev?
Bila sem samo otrok. Spomnim se, da me je v varstvu večkrat imel Lawrence Ferlinghetti (sloviti bitniški pesnik, op. a.) in večkrat sem čas prebijala v njegovi knjigarni City Lights. Ne vem, ali veste, ampak City Lights je bila ob Shakespeare and Company prva knjigarna, specializirana za broširane knjige. Zares poseben kraj. Pred kratkim sem brala njegovo knjigo Americus in pred tem sploh imela pojma, da obstaja slika, na kateri me drži na ramenih, ko sem bila stara tri leta. Po svoje so številni dogodki iz takratnega obdobja zame razočaranje. Ljudje mi govorijo anekdote, na primer, da sem se igrala v njegovi knjigarni in da je bil poleg mene John Lennon. Bila sem premajhna, da bi vedela, kdo to je. Zdaj si mislim: »Kaj?! Me hecate?« To znam ceniti, ampak ko si otrok, so vsi okrog tebe pač zgolj »odrasli«, v resnici pa so bili neverjetni ljudje. Timothy Leary (sloviti psihiater, pisatelj in zagovornik uporabe LSD, op. a.) je bil moj boter, in to je res dobesedno bil – peljal me je gledat tekme, pazil je, da sem redno pisala domače naloge. Nikoli nisem bila izpostavljena drogam ali podobno. Bil je zelo zaščitniški in zelo zabaven.
Vas droge v igralski karieri zato niso nikoli pritegnile?
Moji starši so jim odvzeli vso mistiko. Veliko mojih prijateljev je to počelo samo zato, ker je bilo prepovedano, jaz pa sem jih ves čas le postrani gledala. Ljudje me povezujejo s tem, ker sem si bila blizu s Timothyjem, a v resnici je bil zelo strog in zelo moder človek. Kasneje so mi seveda ponujali, ali bi hotela poskusiti, ampak nisem nikoli hotela, ker so mi že tako ali tako prej vse povedali o drogah. Denimo to, da se ti lahko zmeša, če si med množico ali na koncertu na LSD. Nikdar mi ni bilo do tega.
V zadnjem času ste igrali v nekaj odličnih in zelo uspešnih filmih, kot sta Črni labod (Black Swan, 2010) in Zvezdne steze (Star Trek, 2009). Kljub temu da vas videvamo v drugačnih vlogah kot nekoč, se zdi, da spremljamo enega vrhuncev vaše kariere.
Zagotovo sem zelo hvaležna za vse dobre stvari, ki se mi trenutno dogajajo. Čutim, da sem na dobri poti, in sem zelo srečna, tudi osebno. Zdi pa se mi, da je še posebno v ZDA v igralskem poklicu med ženskami veliko strahu pred staranjem. Morajo se spopadati z vtisom, da je staranje slabo in da mora videz ostati mladosten. Že skoraj tako je, da z leti ne smeš več proslavljati rojstnih dni. Čutiti je velik pritisk, a jaz se mu izogibam. Tega nisem nikoli razumela. Uživam v tem, da postajam starejša. Zdaj imam 40 let in bila sem navdušena, ko sem jih dopolnila: »Štirideset jih imam!« Zame je to tako ... Veliko mojih najljubših filmskih likov je prav te starosti, denimo Margo Channing (igrala jo je Bette Davis, op. a.) v filmu Vse o Evi (All About Eve, 1950). Po njej sem se tudi nekoliko zgledovala pri snemanju filma Črni labod. Čutim, da z leti postajam boljša. Je pa s tem tako: ko sem bila majhna, sem hotela biti starejša. Hotela sem hoditi ven s starejšimi, a sem bila premlada. Potem sem hotela igrati vloge, ki jih nisem mogla, tudi če sem bila dovolj stara, in to samo zato, ker sem bila videti premlada in ljudje ne bi verjeli, da sem bila toliko stara. Ne morem pa ravno reči, da sem komaj čakala, kdaj jih bom dopolnila 40.
Kako pa je bilo po dolgih letih spet sodelovati s Timom Burtonom pri filmu Frankenweenie (2012)?
Fantastično! Tako čudovit človek je in res mu pripisujem ogromno zaslug za mojo kariero. Edvard Škarjeroki sicer ni bil moj prvi film, je bil pa zelo pomemben zame. Tim je režiser, ki mi je izmed vseh najbolj pri srcu.
