Vzgojili smo zveri, ki bi raje dimljeni sir

Po prijetni večerji s svojim psom sem se zamislila nad vzgojo in razvajanjem nas, pasjih staršev. Mama mu je danes skuhala jetrca z rižem, a jih je več kot pol ostalo v skledi. Meni pa je pojedel polovico kosa kruha z majonezo in dimljenim sirom, ki sem si ga privoščila za večerjo. Njegov žalostni pogled mi nikakor ni dovolil pojesti celega kosa. Verjamem mu, da mu dimljeni sir diši. Ampak zanj smo plačali skoraj 20 evrov. In potomec volkov bi ga pojedel v manj kot petih minutah.

Dokler je odraščal, je jedel prav vse. Predvsem je imel rad preproge in čevlje. Sodelavec Boštjan se je v teh časih znal pošaliti, da mu lahko nesem kar kakšno paleto in raje njemu dam meso, ki ga od malice prihranim za psa. Res da imam precej več kilogramov od našega Bena, pa vseeno nikoli ne pojem cele malice. Zato je navajen, da mu ob prihodu iz službe kaj prinesem.

Udobje je nalezljivo

Tako kot se ljudje navadimo na udobje, se tudi živali. Naš prvi kuža je res imel displazijo kolkov, vendar njegove zdravstvene težave nikakor niso bile tako hude kot njegovo vedenje. Običajno sem ga na sprehod z avtom vozila v mesto, kjer se je lahko družil z drugimi psi. Ko se mi vsake toliko le ni ljubilo zagnati avtomobila, je stal na dvorišču in pogledoval zdaj mene, zdaj pločevinasto kočijo. Prav začudeno, kot bi hotel vprašati: »Pa kako ti to zdaj misliš? Peš naj grem?« Ravno tako je pri hrani. Verjetno bi jedli vse, če bi bili lačni.

Prav nobenega mestnega psa ne poznam, ki bi jedel hrenovke. Najbrž imajo celo prav. Kolikor vem, to niti ni pretirano kakovostna hrana. Ampak ne jedo niti te. Prijateljeva mama prodaja odlično pasjo hrano, kar je razpoznavno tako po navedeni vsebini kot po vonju.

Ko mi je pred kakšnimi štirinajstimi dnevi dala nekaj vrečk z vzorci, jih je Benko pojedel v enem zamahu. Logična posledica je bila, da bomo našemu najmlajšemu pač privoščili nekaj dobrega, in že naslednji dan sem domov privlekla 15-kilogramsko vrečo. Za skoraj 40 evrov. Pravzaprav niti ni pretirano glede na to, da naj bi psu to zadostovalo za skoraj mesec dni.

Seveda upoštevajoč dodatke, ki si jih tako ali tako naprosi. Ampak po par dneh mu briketi niso več dišali. Prav malo ga briga, da so ti za 30 evrov dražji od običajnih. In skoraj vsak dan dobi en obrok kuhane hrane.

Smetana na tleh

Pred nekaj dnevi mi je znanka potožila, da njena Maca ni pojedla kisle smetane. Dala ji jo je namreč v skodelico na tla. Njen mož ji sicer smetano postreže na mizi. Takrat jo poje. Gospa je svoje opažanje pospremila z ugotovitvijo: »Tako je, če starši vzgajajo vsak po svoje.« Ona mački ne dovoli na mizo, mož pa. In se veselo sprehaja po mizi. Ja, potem pač mladina ali mačje zverine prevzamejo poveljevanje.

Sklep bi torej bil, da si bosta gospod Ben in gospodična Maca tako ali tako premislila, ne glede na to, kakšno hrano in za kakšno ceno jima bomo kupili. Edina razlika je v tem, ali bomo za to njegovo kaprico plačali 10, 40 ali 100 evrov na mesec.