Vso srečo, Damask

Na mednarodnem letališču v Damasku pristajajo samo še letala sirske nacionalne družbe, kajti v okolici že od začetka državljanske vojne potekajo boji med vladnimi silami in uporniki. Edina povezava Sirije s svetom je avtocesta med Bejrutom in Damaskom pod vznožjem libanonskih gora. Polet z Dunaja prek jordanske prestolnice Aman do Bejruta je zaradi zimskih razmer v Jordaniji trajal dva dni. Na bejrutskem letališču nas je pričakal šofer iz Sirije. Skozi šiitsko četrt, ki je pogosta tarča bombnih napadov, smo se hitro povzpeli na hribovje nad mestom. Avtocesta proti sirski meji je dobesedno zatrpana z avtomobili, nastajajo večurni zastoji, zato vozniki iščejo obvoznice po okoliških gorah. Sredi noči, v avtomobilu brez zimskih gum in na poledenelem cestišču je to lahko zelo nevarno početje. Srečno smo se prebili do avtoceste in spotoma v obmejnem mestu Štura kupili nekaj daril za svojce. Nakup v libanonskem supermarketu nikakor ni bil poceni, celo dražji kot v Evropi.

Dežela v temi

Libanonska meja nas pričaka s tanki in množico vojakov, ki so oblečeni v tople in modne uniforme delovali kot nekakšni vojaški manekeni. Kljub pozni nočni uri je bila meja zatrpana z avtomobili in potniki, ki so v dolgih vrstah izpolnjevali obrazce in plačevali najrazličnejše prispevke. Zakonit prestop libanonske meje nikakor ni preprost in poceni, zato sirski begunci iščejo druge poti.

Sirska meja, ki je od libanonske oddaljena okoli 20 kilometrov, je delovala zapuščeno in temačno. Zaradi redukcij električnega toka, ki trajajo tudi po deset ur na dan, je bila večina naselij ob avtocesti do Damaska v temi. Nad nami se je bočilo prelepo zvezdnato nebo, tako zelo oddaljeno od krute vojne realnosti. Nobenega strahu nisem občutila, pa čeprav smo v ozadju slišali grmenje topov in rafale iz brzostrelk. Verjetno je to nekakšna človekova samoobramba: prepričanje, da se ti nič slabega ne more zgoditi, in šele v varnem zavetju doma se zaveš vseh nevarnosti, ki si jim bil izpostavljen.

Zgodbe iz vsakdanjika

Orožje je del sirskega vsakdana, je nekaj, kar je v avtomobilskem prtljažniku skorajda obvezno, kot varnostni trikotnik pri nas. Med vožnjo do Damaska šofer pripoveduje osebno pretresljivo zgodbo, ki je hkrati zgodba številnih sirskih družin. To so stiske preprostih ljudi, ki ne bodo nikoli krasile naslovnic časopisov, a ko jih slišiš, si pretresen in kot Evropejec se počutiš krivega. Šofer je svojima sinovoma plačal vodnika za pobeg iz Sirije prek Turčije do Evrope, da bi se izognila služenju vojske. Brezvestni vodnik je skupino beguncev pustil sredi zime v gozdovih nekje v Bolgariji in pobegnil. Onemogle begunce so rešili vaščani in zdaj v Sofiji čakajo na azil.

Vestno nam našteva cene osnovnih živil, ki so za preproste ljudi zelo visoke. Socialna stiska ljudi v Siriji je velika in težavnost njihovega vsakdana občuti vsak, ki obišče deželo. Del vsakdana so tudi ropanje in druge oblike kriminala, ki jih izvajajo oborožene skupine, preoblečene v policijske uniforme, zlasti v bogatih predelih Damaska. Tako so uniformirani in oboroženi neznanci zaprli promet v manjši ulici, vdrli v bogato vilo in odpeljali lastnika. Ko se je čez nekaj dni vrnil, prestrašen, a živ, je našel popolnoma izropano hišo.

Prazni in nevarni Damask

Okoli 23. ure smo prispeli v Damask, večmilijonsko mesto ob reki Baradi, ki je stalno naseljeno že od 2. tisočletja pred našim štetjem. Arabsko ime zanj je Dimašk, imenujejo ga tudi al Šam, arabsko ash-Shām, kar pomeni vzvišenost. Simbol Damaska je jasmin, ki s svojim značilnim vonjem polni mestne ulice, zato ga imenujejo tudi mesto jasmina, v arabščini Madīnat al-Yāsmīn.

Večina ulic je bila ob našem nočnem prihodu prazna in temna, zato je mesto delovalo še bolj zapuščeno in depresivno. Promet zapirajo barikade pred vladnimi poslopji in cestne zapore na vseh glavnih ulicah. Ob njih so si prezebli vojaki, oblečeni v tanke uniforme, napravili zasilna bivališča iz kartona in lepenke ter zakurili ogenj.

Cestne zapore delijo ljudi na dvoje: na vojaške in varnostne osebe, lastnike posebnih izkaznic, ki jim oblast zaupa in lahko zaporo obvozijo, ter na druge državljane, ki uro ali več potrpežljivo čakajo v vrsti na prehod. Občudovanja je vredna potrpežljivost Damaščanov, ki poleg mraza in splošnega pomanjkanja prenašajo še vsakodnevne redukcije električnega toka.

Pred začetkom državljanske vojne je v mestu vladal pravi prometni kaos, zato so oblasti načrtovale gradnjo podzemne železnice. Zdaj je večina avtomobilov parkirana in tako ustvarjajo skorajda neprehodne ulice. Vzrokov za to je več, predvsem pa veliko pomanjkanje bencina, ki je hkrati zelo drag, in seveda cestne zapore.

Vsak odhod v središče mesta je svojevrstno izzivanje usode, čeprav so Damaščani razvili izostren občutek za nevarne predele. To sta v tem trenutku predvsem krščanski del Damaska Kasa in Bab Thuma z množico prestižnih trgovin, prijetnih restavracij in kavarn. Z granatami ga vsakodnevno obstreljujejo skrajne sunitske milice, ki imajo oporišča v okolici mesta.

Taboriščne tragedije

Največja tragedija pa se brez dvoma dogaja v predmestju oziroma v begunskem taborišču Jarmuk, kjer živijo pretežno Palestinci v sicer skromnih stanovanjih, toda še vedno boljših od šotorov. To palestinsko-sirsko predmestje so zasedle uporniške skupine, zato ga zdaj silovito napada sirska vojska. Večina prebivalcev Jarmuka je pobegnila, preostali pa živijo v tragičnih razmerah brez elektrike, tekoče vode in v pomanjkanju hrane. Palestinci v Siriji po letu 1948 tako doživljajo svoj drugi veliki eksodus.

Sprehodi po čudovitih damaščanskih parkih, ki so bili v prejšnjih časih pravo doživetje, so zelo tvegano početje. Prav na park, kjer smo se sprehajali, je nekaj dni po našem odhodu padla granata in ranila več ljudi. Žalosten je pogled na elitne, a prazne hotele kot Sheraton, Four Season in druge, v katerih se je nekoč zabavala bogata arabska družba. Zdaj so njihovi edini gostje člani mirovnih misij, ki jih organizirajo OZN, Evropa ali Arabska liga. Ne morem se znebiti vtisa, da so takšne misije zgolj zapravljanje denarja; veliko koristneje bi ga bilo razdeliti ljudem v stiski. Člani misij, ki živijo v razkošnih hotelih in jih vozijo z blindiranimi avtomobili po damaščanskih ulicah, ne bodo nikoli spoznali resničnega življenja mesta in stiske njegovih prebivalcev.

In stiska je resnično huda. V zimskih nočeh so ljudje kurili pohištvo, ker je kurilno olje predrago, drugih virov energije pa nimajo.

Večina izobražene mlade generacije, na vrhuncu moči med 30. in 40. letom, se je odselila v zalivske arabske države, Evropo, Ameriko in Kanado. Damask postaja mesto starcev, ki čuvajo domove in čakajo, da se vrnejo njihovi otroci in vnuki.

Vedno sem občudovala damaščanske obrtnike, kot so krojači, čevljarji, frizerji in drugi, ker so izredno spretni in natančni pri delu ter za naše razmere zelo poceni. Poseben dogodek je obisk frizerjev, ki so mojstri svojega poklica in v njihovih salonih je bilo vedno veliko ženskega glamurja. Tokratno vzdušje je turobno, mlada frizerka me napol v šali in napol zares prosi, naj ji najdem moža v Evropi. Obisk trgovin v središču znova razkrije vso krizo mesta. Večina mednarodnih verig je zaprla svoje prodajalne predvsem zaradi pomanjkanja kupcev. Bankomati že dolgo ne delujejo več, devize lahko menjajo samo v državni banki, zato cveti črni trg. Tudi pitje metinega čaja v kavarnah starega Damaska in sladkanje z arabskim pecivom sta samo še oddaljen spomin. Hiter nakup predvsem bombažnega perila, po katerem je Sirija znana v arabskem svetu, in takoj domov. Tudi obiski restavracij v zelenih dolinah v okolici Damaska niso več mogoči, zato se sorodniki zbirajo na družinskih kosilih v varnem zavetju doma. Zelo mi je všeč sirska kulinarika, ki temelji na zelenjavi in sadju, meso je zgolj dodatek jedem. Hišna kuharica Džazija me je večkrat povabila v kuhinjo, kjer sem uživala v njenem mojstrskem pripravljanju hrane. Družinska kosila so zdaj srečanja predvsem starejših ljudi in pogovor teče o mladih, ki so mesto zapustili. Popoldne odklopijo električni tok, pogovarjamo se v mraku in nikomur se ne mudi, kajti življenje v nekoč frenetičnem mestu zvečer skorajda zamre. Zjutraj državna sirska televizija začne dan z oddajo Sirija, dobro jutro. Mladi voditeljici skušata pričarati prijetno jutro, toda oddaljeno grmenje granat pove, da ni tako.

Ta tekst ne bi bil popoln brez opisa prebivalk sirijske prestolnice, Damaščank, ki s svojo pojavo dajejo značilno podobo mestu. Resda je večina žensk zdaj pokrita v nasprotju s preteklostjo, ko so bile le redke, toda tudi pokrivanje se precej razlikuje. Popolnoma zakrite in v črno oblečene ženske so v Damasku v manjšini. Večina, zlasti mlajših, si pokriva lase in roke. Rute in šale so spremenile v čudovit modni dodatek, ki je barvno usklajen s preostalo garderobo. Lase si spnejo v večjo figo, ki dvigne celotno kompozicijo in podaljša njihovo silhueto. Večinoma se oblačijo v modne ozke hlače, mlajša dekleta predvsem v kavbojke. Prebivalke Damaska so tudi v teh težkih časih ostale samozavestne, ponosne nase in na svoje mesto.

V Bejrut smo se vračali v sončnem zimskem dnevu, pod vznožjem zasneženih gora. Lepota narave je bila v pretresljivem nasprotju z grmenjem orožja, ki se je oglašalo nekje v ozadju. Na sirsko-libanonski meji je kaotično vzdušje, ker je petek, v arabskem svetu dela prost dan. Med potniki prevladujejo premožni Damaščani, ki si lahko privoščijo izlet v Bejrut ali potovanje v tujino. Sirske potovalne agencije so zdaj usmerile svoj posel v organizacijo potovanj iz Damaska do letališča v Bejrutu, ki vključuje prevoz potnikov, njihovo varovanje in opravljanje formalnosti na meji ter na letališču. Po vrnitvi iz Damaska je pogled na drage trgovine in elitne restavracije v prestižnem delu Bejruta Zeytuna Bay in Soleyter kot pogled na arabski Beverly Hills. Občutek varnosti je hitro razblinil avtomobil bomba, ki je eksplodiral v neposredni bližini hotela.

Polet v Evropo je bil čas za urejanje vtisov in postavljanje težkih vprašanj. Zakaj ter komu sta potrebni trpljenje sirskega ljudstva in uničevanje te čudovite dežele. Damask, sončno in zeleno mesto ob reki Baradi, je v dolgi zgodovini doživelo vzpone in padce, vendar je vedno znova zasijalo v vsej svoji lepoti.

Vso srečo, Damask (atyab altamanniyat ya Demashk).