Že štirinajst dni se čudimo, v sliki in besedi, spletkam, ki so si jih naštrikali naši dragi stečajni upravitelji in sodniki. Sporni odnosi in nesporna ugotovitev: nadzor je odpovedal na celi črti. Osvežimo: sodniki in stečajni upravitelji, ki so delovali in sodelovali (ali pač to še počno) v istih stečajnih postopkih, so se veselo grupirali zunaj postopkov (in očitno tudi v njih) po zasebnih zabavah, vinotekah, kulturnih hramih ter se kajpada medsebojno obdarovali in nagrajevali. Razumimo jih vendarle: ljudje so za skupnost in družili so se v njihovo skupno dobro. No, problem nastopi prej ali slej in vedno, ko se kdo počuti izigranega (običajno je zadeva povsem človeška, ko denimo žena prevara in zapusti moža ali pač tudi obratno in ta ali oni iz maščevanja priobči medijem greh), in tako se nam je primerila že znana zabava znanih sodnikov in znanih stečajnih upraviteljev. Slednji so mi bili že od nekdaj velika uganka, kdo so ti super sposobni menedžerji, ki padejo v razsuto podjetje z neba in potem z največjo lahkoto vodijo stečajne postopke do dokončnega sesutja. Leto, pet ali deset. In so superjunaki kar v 50 podjetjih sočasno. Bravo, superljudje!
24ur vsak dan ilustrira prigode po domače. Denimo en razuzdani primerek: »Stečajni upravitelj Brane Gorše je poslovnemu znancu Jožetu Šušteršiču prodal domnevno slabe terjatve za osem milijonov takratnih tolarjev. Toda že v dveh tednih je dobil Šušteršič denar vrnjen, v nekaj letih pa je zaslužil kar sedemkrat več. Zato sta leta 2006 sledili ovadbi zoper stečajnega upravitelja. Potem pa se je začelo
zavlačevanje, sprva na policiji, nato je avgusta 2008 tožilec zahteval sodno preiskavo, sodišče pa jo je potrdilo šele po 16 mesecih. Sodna preiskava je potekala skoraj dve leti in pol, šele maja letos je bila vložena obtožnica zoper Goršeta.«
Na sporne odnose med stečajnimi upravitelji in sodniki se je odzval pravosodni minister Senko Pličanič, rekoč, da je to nesprejemljivo za pravno državo in delovanje sodstva, da je problem pomanjkljiva zakonodaja in da bo on osebno vse raziskal in prišel stvari do dna. (No, do dna vsekakor ne bo prišel, to si upam trditi, ker je to popolna utvara. Res je, da smo že na dnu, a bojim se, da bomo šli še globlje.) Prvi človek ustavnega sodišča Ernest Petrič doda, da se pri nas premnogokrat dela vse po domače, od dajanja kreditov NLB naprej in podobnih stvari, in da smo tudi zaradi tega tam, kjer smo. Ja, zaradi koga pa smo tam, kjer smo, dragi gospodje?!
Tukaj je še prvi mož vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki ugotavlja, da je v konkretnem primeru resda šlo za neprimerno obnašanje in da mora sodnik, ko se odloči za ta poklic, sprejeti določene samoomejitve, tudi v zasebnem življenju. Olala.
Potem pa pride še prva žena. Jagodni izbor. Prezgodnja ledena trgatev. Prva stečajna upraviteljica v državi Melita Butara, ki pribije hladnokrvno: »Kodeksa, ki bi nam prepovedoval, da se stečajni upravitelji in sodniki družimo, ni.« A ženska se ne šali. To je fakt. V njeni glavi.
Vidite, tako je v tej deželi, ko se oglasijo vsi prvi možje in prva žena. A ta zgodba se je zagozdila prav zato, ker se je oglasila prva žena nekega moža. Zdaj že bivšega. Nerodno.
