In je vročo debato prekinila kolegica, ki je govorila z dvema sogovornicama za Onoplus, Slovenkama, trenutno živečima v Avstriji in Nemčiji. Je bila začudena, da tamkaj krize nimajo, pa sta dotični intervjuvanki skusili v življenju že vrh, zlato sredino in dno. Je z nami res kaj narobe, da vikamo tja v beli dan in tulimo v temno noč? Ali bržčas pretiravamo? Novinarski štab se je razdrobil: ja, najbrž res pretiravamo, ali pač, revščina tukaj je in problemi so veliki; država nas omejuje, nam diha za ovratnik, nam ne daje kakovostnih okvirov za razvoj, zato najbolj sposobni odhajajo, in še in še.
Osebno menim, da tulijo predvsem tisti, ki jim je tega najmanj treba. Da najbolj skromni in revni ne skovikajo, ampak skozi stisnjene zobe in z zgaranimi rokami živijo pomirjeni v jeseni življenja. Ali pač dihajo v skromnosti in brez očitkov. Žalostno in hudo je tistim, ki delajo (ali so delali) in za svoje pošteno delo ne dobijo plačila in jim delodajalec ne plačuje dajatev. Hudo je bolnim, ker ne morejo delati, pa si srčno želijo biti ustvarjalni in za to nagrajeni. Tema dvema skupinama ljudi je upravičeno neznosno.
V nadaljevanju bom govorila izključno o primerih, ki jih poznam dovolj dobro, da si drznem zapisati naslednje vrstice. Ženska s končano osnovno šolo ima pet otrok s tremi različnimi partnerji. Imela je delo, a ga je pustila, kajti ona pač ne bo delala za 800 evrov neto. Zatorej naj država poskrbi za njo in njene potomce. Pri tem je uspešna, še več, genialna. Hodi od poncija do pilata, njena bera je seveda bistveno večja od zadnje plače. Česar ne dobi od zavoda za zaposlovanje, socialnih služb, humanitarnih organizacij, dobi od sosedov, prijateljev, znancev. Nima nikakršnih težav obračati se na župana, predsednika vlade in države ter se postaviti pred oko kamere (in ob tem razkazovati in tudi zlorabiti svoje mladoletne otroke) in ihteti, kako hudo ji je v tem življenju in v tej državi, pa zopet dobi. Ko nabere, vse zapravi. In zopet dobi. Neozdravljiva patologija. Ima pravico stati v vrsti?!
Najstnica in mati živita življenje, ki spominja na, hm ... Bojda živita v parku, tam ju srečam pogostokrat (dasiravno imata stanovanje v neposredni bližini, v centru Ljubljane). Mati, nekoč gostinka, ki je tudi pustila redno službo, kajti, kdo bo delal za tako mali denar, se
ukvarja z osrečevanjem moških, hči jo spremlja. Tudi njo smo srečali kot krizni primer, ki nima za drobtinico kruha. A ko ga dobi, njena iznajdljivost je fascinantna, se bo peljala s taksijem v Portorož na kavo. Kajti tudi ona si zasluži ugleden lajf. Zadnjič, ko jo pobaram, kaj neki je delala na morju, mi je jela nakladati o službi, zahtevni in pomembni službi, ki jo bo zdaj zdaj dobila na morju. Šla je na dokončne pogovore. Seveda patološko fantazira. Ker ona ve, da ji ni treba delati. Ima pravico stati v vrsti?
Ona je imela super službo in super plačo, pa je rada govorila o stvareh, ki so presegale njena pooblastila, in je razpredala o primerih, za katere ne bi smela vedeti. V službi je bila od jutra do mraka, a je rada brkljala po nedelu, med delovnim časom. Živela je holivudsko, potem se je spečala s tipom, hm, »ljubezen mojega življenja«, je rada skovikala. Potovanja, eksotična potovanja, prav taki izdatki, in sta z ljubljenim živela kraljevsko, za popestritev sta se kdaj tudi nalasala in ocufala. Divje. Gospodu dragemu je šla za poroka, kajti gospod on bo velik podjetnik. Ko se je nekega dne vrnila iz daljnih krajev, ji je šef porinil v roke odpoved delovnega razmerja. Bila je v šoku, kajti ona je najboljša, pa še prejšnji mesec je dobila tako mastno stimulacijo. Ja, čudno, res. Od žalosti se je zapodila na Havaje, da se rehabilitira. In potem še v Mehiko in še nekam, ne vem več, kam. Gospod naj bode kar doma, naj se dela podjetnika. Se vrne s potovanja, naslednji šok: stanovanje je izpraznjeno. Rubežniki tudi morajo delati. Danes ona ni na eksotiki, ampak v vrsti – na centru za socialno delo. Je pošteno, vas vprašam?
Ne posplošujem, morda so izjeme, a jih imam pred očmi.
Minuli vikend sem gledala, kakšne vrste so se vile proti morju: Slovenke in Slovenci gredo na vikende. Statistični urad žal ne razpolaga s podatki o drugem domu Slovencev, ampak zagotovo jih je veliko. Veliko hiš in stanovanj sameva, v mnogih živi en sam človek. Slovenci smo znani tudi po tem, da izjemno radi potujemo. Ste se kdaj vprašali, kakšno nepredstavljivo razkošje imamo: ne samo finančno, temveč tudi časovno. Da lahko iz službe mirno izostaneš za mesec dni?! Res je, pripada nam, ampak zavedajmo se in priznajmo si: to je neizmerno razkošje. Se spomnite, da bi bili kdaj naši starši mesec dni na dopustu? Tega spomina jaz žal nimam.
No, kakorkoli: življenje ni potica. Če je doslej bilo za solidno množico Slovenk in Slovencev, je to izkrivljena resničnost. Resničnost, ki nas seveda ni zadovoljevala, izgrajevala in nagrajevala. Priznajmo si vsaj to.
