Vse poti iz vasi vodijo v Limo

Andsko gorovje je težko prehodno. Teče v smeri od severa proti jugu in prehod v notranjost dežele je skoraj nemogoč. Pizzarova skupina je vzdolž obale leta 1531 prispela do osrednjega Peruja. Ob reki Rimac je namreč eden izmed redkih prehodov v notranjost. Francisco Pizzaro je ob izlivu reke v Tihi ocean ustanovil naselbino, ki je pozneje dobila ime Lima. Iz nje je odšel v notranjost in uničil imperij Inkov. Dejanje mu je prineslo svetovno slavo in neverjetno bogastvo, zasužnjenim Indijancem pa opustošenje in trpljenje, ki je trajalo stoletja.

Prostor za nastanek mesta je bil izbran zelo pametno. Predmestje po imenu Callao je bilo pristanišče, iz mesta vodijo glavne prometnice po celotnem Peruju. Število prebivalcev v Limi je hitro naraščalo. Staro kolonialno mesto ima po rimskem vzoru obliko četverokotnika, z obveznim trgom, Plazo de Armas, na sredini. Stari del mesta je zgrajen sorazmerno nizko. Le redka poslopja imajo več kot pritličje in še eno nadstropje z lesenimi balkoni. Vzrok za takšno gradnjo je v geološkem dejstvu, da se pacifiške plošče spodrivajo pod celinske plošče Južne Amerike. Zato so pogosti potresi, ki so večkrat razdejali celotno pokrajino. Vsekakor je kolonialno središče mesta vredno ogleda. Tako lepo je ohranjeno, da se je znašlo tudi na seznamu Unescove kulturne dediščine.

Zunaj starega kolonialnega mesta je poslovno središče Lime. To je na koncu koncev prav takšno kot v vseh velikih metropolah sveta: med nebotičniki stekla, jekla in aluminija se vijejo razkošne avenije. Vendar je Lima v vsakem pogledu metropola tretjega sveta. Širše mestno območje ima kar deset milijonov prebivalcev. A takoj ko zapustimo poslovni del, se začno barakarska naselja. Za Slovence je njegov obseg pravzaprav nepredstavljiv. Barakarska beda se širi v neskončni enoličnosti. Tako potrebujemo več ur vožnje, da se izvijemo iz objema mesta.

Danes si je težko predstavljati, da je bila Lima dolgo le manjše podeželsko mesto. Španci so jo postavili, da so prek njenega pristanišča vozili naropane zaklade Peruja po morju najprej v Panamo. Nato so jih prenesli po morski ožini na atlantsko stran in po morju preko Havane v Evropo. Tega so se zavedali tudi španski nasprotniki. Konec 16. stoletja je Francis Drake kot prvi Anglež obplul svet in na svoji poti leta 1579 temeljito izropal Špance. Zanje, ki so tisti čas obvladovali svetovna morja in so se v Južni Ameriki imeli za popolne gospodarje, je bil to prvovrsten šok. Piratski napadi so se nadaljevali in ni jim preostalo drugega, kot da so mesto obdali z – že davno izginulim – obzidjem.

Leta 1542 je španski podkralj določil Limo za glavno mesto Nove Granade, ki je obsegala današnje države Ekvador, Kolumbijo in Venezuelo, pa tudi dele Bolivije, Čila, Paragvaja in Argentine. Leta 1551 je ustanovil samostan Nuestra Señ ora del Rosario z Univerzo San Marcos, ki velja za najstarejšo v Amerikah. V 16. in 17. stoletju je bila tako Lima gospodarsko in politično središče španskih kolonij v Južni Ameriki. Vendar je bila tudi središče represij, ki so jih izvajali nad Indijanci, svoj delež groze pa je pristavila še inkvizicija, ki je neizprosno zatirala stare verske običaje, obrede in medicino.

V začetku 19. stoletja je Lima štela 25.000 duš. Po Južni Ameriki se je razširil boj za neodvisnost. Leta 1821 je general Jose de San Martin v bitki pri Piscu porazil Špance in vkorakal v mesto ter razglasil neodvisnost Peruja. Te ni moglo preprečiti niti razdejanje v času solitrne vojne med letoma 1879 in 1884. Peru, Bolivija in Čile so se namreč v času splošne pacifiške vojne trdovratno borili za puščavo Atacama. Ta je neverjetno bogata z rudnimi bogastvi in je temelj za blaginjo okoliških narodov. V vojni so zmagali Čilenci, ki pa v njej niso izbirali sredstev za dosego cilja in so med drugim požgali tudi Limo.

V 20. stoletju je mesto skokovito napredovalo. Na podeželju se je poslabšal položaj kmetov, zato so začeli delo iskati v mestu. Svoje pa je prinesel še teror perujskega levičarskega gibanja Sendero Luminoso (Svetleča pot), ki je poizkušalo vzpostaviti maoistični komunistični režim. Trdovratna vojna je še pospešila beg podeželja v mesto in število prebivalcev je zraslo do današnjih deset milijonov.

Sprehod po Limi je res nekaj posebnega, drugačnega. Med majem in oktobrom, torej v hladnejšem obdobju, nad mestom pretežni del dneva trdovratno vztrajata obalna megla in nizka oblačnost (lokalno gaura). Čeprav mesto leži 12 stopinj južno od ekvatorja in sredi obalne puščave, je v Limi presenetljivo hladno. Proti severu tik ob obali teče izjemno mrzel Humboldtov tok in temeljito ohladi ozračje nad celino. V drugih obdobjih leta v mestu, kjer tako rekoč nikoli ne dežuje, vladajo jasnina in temperature, ki le redko presežejo 20 stopinj Celzija.