Bojan Cvetrežnik, odlični glasbenik, za katerega je malo drobno godalo kot dodatna roka, s katero čara in vleče zajce iz klobuka, je človek, ki ne potrebuje veliko, da se spravi v stanje precejšnjega navdušenja. Je tiste vrste bitje, ki ima oči otroka in roke mojstra. Ulica je njegov drugi dom; ko igra, postojiš.
Predvidevam, da srčna želja ni dovolj, da postaneš glasbenik pri Cirque du Soleil. Lani ste imeli izkušnjo biti »njihov« violinist na turneji po Braziliji. Kdo so artisti, ki nastopajo v najslavnejšem cirkusu na svetu?
Avdicijo moraš narediti, pa je. Takrat pred leti, ko smo delali avdicijo v Edinburgu, smo morali tudi plesati, igrati ... Tega mi zdaj ni bilo treba, ker sem že bil opažen.
Vaša prva objava na družabnih omrežjih o vzdušju v Braziliji je bila sila vznesena. Da vsi obožujejo svoje delo, ste zapisali. Da so na kupu ljudje, ki živijo svoje sanje. Kako ste se počutili potem, ko ste bili že »utečeni«?
Morda je bil začetni vtis res nekoliko preveč evforičen ... Predvsem pa tam ni prostora za nekoga, ki ne mara svojega dela, za katerega delo ni tudi hobi. Zahteva pa seveda poseben značaj. Jaz gotovo nisem tisti, ki bi lahko isto predstavo igral več kot pol leta. Kolega Paul, bobnar, je bil edini, ki je sodeloval vseh deset let – 3500 predstav, 7,8 milijona gledalcev. Vmes pa poklicni turist. Kar zadovoljen bom, če bom preostanek svojega življenja preživel v Trnovem. Moje sanje bi bile umetniško še bolj izpolnjene, če bi bil zraven, ko so predstavo postavljali; preden je vsak slišal isto zadevo že več kot stokrat. V tem zavidam Alanu Hranitelju, ki je bil del tiste, bolj romantične zgodbe.
Slovenci vas poznajo po izjemnem delu v skupini Terrafolk, od katere ste se poslovili oktobra 2011 s spektakularnim koncertom v Cankarjevem domu. Zdaj vodite Simbolični orkester. Kako bi primerjali življenje glasbenika v Sloveniji z delom v instituciji, kot je Cirque du Soleil? Kje smo Slovenci, kar zadeva strokovnost, doslednost, spoštovanje vrhunskosti?
Cirque du Soleil je ne le institucija, temveč korporacija, tu ni dvomov. To prinaša svoje prednosti in slabosti. Pozitivna razlika med institucijami, kot jih poznamo v Sloveniji, je, da je institucija odvisna od javnega denarja in zato od okusa izbrancev. To je zame dolgočasno. Slovenija sploh še ni definirala žanra »cirkusa« kot umetnosti (tudi premnogih drugih umetnosti ne). V Braziliji živi milijone ljudi brez orkestrov, ki bi izvajali nemško glasbo in glasbo drugih narodov, ki so Slovenijo v preteklosti okupirali (Italija, Francija), zato lahko z gotovostjo trdimo, da smo Slovenci bolj »kulturni« od Brazilcev. Imajo pa svoj tradicionalni cirkus, kot veliko svetovnih držav (Finska, Rusija). Kar je zanimivo, je to, da je cirkus z živalmi v Braziliji že davno prepovedan. Vendar se nam ni treba obremenjevati, če nimamo svojega tradicionalnega cirkusa. Imamo pa sodobnega političnega. In imamo italijansko opero!
Cirkus je izredno resna umetnost in tudi najbolj »resne« umetnosti so v resnici cirkus. Beseda cirkus ima dva pomena, tako kot kmet. Spoštovanje vrhunskosti ni vprašanje, ker to sploh ni objektiven pojem. Še najboljša definicija je: vrhunsko je nekaj, kar je tem bolj podobno moji dejavnosti. Spoštovanja raznolikosti pa v slovenski kulturni politiki brez dvoma ni. Vlada skrb vzbujajoča diskriminacija deprivilegiranih žanrov. V razpravi o varčevanju v javnem sektorju se je večinoma skušalo ohraniti (ali pridobiti) privilegije, izhajajoče iz javnih sredstev. Ne govori se pa o pogojih delovanja na trgu. Po slovenski unikatni zakonodaji je umetnik razlaščen pravice svobodno postavljati svojo ceno. A ni problema. Dokler lahko greš v tujino, tam nekaj zaslužiš in potem zaslužek porabiš za svojo ustvarjalnost v Sloveniji, bo še šlo ... Ob tem pa ne smemo pozabiti, da bom še naprej opravljal delo uličnega glasbenika. Na ulici imam najboljše občinstvo, več časa za glasbo in tudi več zaslužim kot od državnih podpor.
Zakaj menite, da je bolje biti ulični glasbenik kot zaposleni v simfoničnem orkestru, na primer, ko zvečer odigraš točno določen repertoar?
Ne vem, ali je bolje na splošno. Dejstvo je le, da zame je. Nimam strehe nad glavo, zato nimam možnosti, da bi glasbo, v kateri se najlaže izrazim, z orkestrom igral v zaprtem prostoru. Zato igram zunaj.
Za sabo imate že dolga leta igranja na ulici in s tem neposrednega stika s poslušalci. Ste imeli priložnost srečati tudi posameznike, za katere je bila vaša glasba moteča?
Običajno smo na krajih, kjer se postavimo, dobro sprejeti. Da bi bili moteči, bi se morda lahko zgodilo v kakšnem baru, a je tudi to zelo redko. Glasba je lahko zvočnik, ki gori in ne vpraša poslušalcev, ali jim je všeč. Glasba pa je lahko tudi glasbenik, ki je živ, zato pa je morda včasih malce bolj moteč. Eno je, če igramo ekstravertirano glasbo, s katero posegamo v prostor in želimo nagovoriti občinstvo, nekaj drugega pa je ambientalna glasba. Tudi glasba se med sabo namreč razlikuje in če greš z nekom na kavo in si želiš intimnosti, se spodobi igrati bolj v ozadju, biti tam za atmosfero.
Zanimivo pa je: kdaj sosedje zaradi moteče glasbe po deseti uri zvečer pokličejo policijo? Večkrat se zgodi, da enakomerna glasba iz zvočnikov, tudi zelo glasna, ni moteča, mnogo tišja živa glasba pa je za sosede prej sporna. In v tem je tudi moč živega izražanja. Živa glasba te lahko namreč spravi ob živce, zelo glasno nabijanje v baru pa ne, ker smo te zvoke v glavi sposobni izključiti.
Ustanovili ste tudi Društvo za eno glasbo, ki se zavzema ravno za to – eno glasbo. Če obstaja svetlobno onesnaževanje, obstaja očitno tudi tisto z glasbo. Zanimiva reč.
Zavzemam se za to, da se vedno izvaja ena glasba hkrati, da torej poslušamo le eno.
Krajev, kjer te obstreljuje z več vogalov naenkrat, pa je kar veliko.
Na strani društva imamo jasno označene kraje v starem mestnem jedru, kjer smo primorani poslušati dve glasbi hkrati. Poseganje glasbe iz gostinskih lokalov in trgovin na javne površine je sicer teoretično zakonsko urejeno, a se žal ne izvaja, nadzora ni. Dva gostinca drug z drugim prek Ljubljanice tekmujeta, kdo bo igral glasneje. Za mimoidočega je zvočna slika od Tromostovja do Šuštarskega mosta vse prej kot lepa. Če prižgem diktafon in se sprehodim mimo, nato pa posneto poslušam, mi takoj postane jasno, da gre za precejšnje onesnaževanje. Informacij je preprosto preveč. Nekaj povsem drugega pa je sprehod v prednovoletnem času od Gornjega do Mestnega trga, kjer so zvočniki med sabo usklajeni in izvajajo isto glasbo. Ko hodiš, te glasba spremlja.
Delali ste v enem najbolj znanih cirkusov na svetu. In če je to cirkus, za katerega moraš plačati drago vstopnico, kaj vam potemtakem pomeni cirkus v vsakdanjem življenju, ko pa že vaša pojava izdaja vse prej kot povprečje? Kako živite cirkus vsak dan, s svojim inštrumentom, s ciziklom, s katerim se boste kmalu začeli preganjati naokoli? No, Bojan, vendarle ste nastopač.
Katera umetnost ni namenjena vzbujanju pozornosti? Ne vem, kje je meja med cirkusom in drugo umetnostjo, ki naj to ne bi bila. Če si oblečeš črn frak in bel metuljček, je to že cirkus. Ali če greš igrat sredi ulice, da boš opažen. V samem vzgibu, zakaj narediš eno ali drugo, ni velike razlike. Rad imam to nastopaštvo, a predvsem me zanima, kaj se dogaja v tistem, ki pride mimo in doživi ta trenutek (z mano). Sam sem kot del občinstva z neverjetnim navdušenjem spremljal ljudi, ki so imeli to moč, to komunikacijo z občinstvom, zmožnost v prostor (ali na ulico) postaviti vsebino, ki ljudi nekako spremeni, oplemeniti. Zdaj ko lahko rečem, da nisem več profesionalni glasbenik, ustvarjalec glasbe na svobodi namreč (ker se to v Sloveniji ne da biti), bom uresničil svoje želje in postal še bolj ulični. Želim si delovati v tej izmenjavi dobrin. Nastopal bi rad tako, da bi v zameno dobil tisto, kar potrebujem za življenje. Zelo se veselim, ko pri svojih uličnih nastopih srečujem ljudi, s katerimi lahko pokramljam. Strašno si želim, da bi nekoč šel na turnejo. Ne tako, kot smo šli včasih in smo v 21 dnevih prerešetali Švedsko z 18 koncerti (ali Španijo, Anglijo). Zdaj bi rad šel na turnejo peš; igral bi, se potem nekam odpravil, morda celo prehodil dva kilometra ali tri. In če ti kdo da prenočišče ali zajtrk, naslednji dan turnejo nadaljuješ. To bi mi bilo zelo všeč. Projekt vidim v luči lokalizacije, tega, da lahko vsak svoje dobrine prideluje in konzumira v okolju, v katerem živi. To sem spoznal, ko sem videl, s koliko občinstva po Evropi sem se zgolj mimobežno srečeval, sosedom v hiši, v kateri živim, pa morda nikoli še nisem ničesar zaigral. Ta absurd me je prepričal, da sem začel delovati v svoji okolici, zato obljubljam, da bom okoli sebe zganjal še veliko cirkusa.
V intervjuju s precej znanim klasičnim glasbenikom se je izrazil njegov strah pred improviziranjem. Zakaj, kaj menite? Povedal je, da je brez not gol in bos. Zakaj obstaja strah pred izstopom iz partiture?
Pri meni je eden od razlogov gotovo zgodovina lastnega glasbenega izobraževanja, ki je bila glavni »krivec« za nastanek strahu pred improvizacijo. Še vedno nisem popolnoma ozdravljen. Zavedati pa se moramo, da igramo glasbo, ki jo je nekdo improviziral, tudi če igramo po notah. Skladatelj pač improvizira tako, da piše note, ki jih nato izvede nekdo drug. Ni velike razlike. Lahko igraš note, ki jih je napisal skladatelj, lahko pa poslušaš glasbo s posnetka in se tako naučiš tega, kar je nekdo improviziral. Lahko si avtor glasbe in si sproti zapisuješ.
Delitev dela, ki je v osnovi definicija civilizacije, je šla tako daleč, da se je sam namen popolnoma izgubil. Nekdo se ozko izobražuje v specifičnem poklicu, ki je namenjen zagotavljanju celote, na primer. V glasbi pa je ta specifični poklic, ki je eskaliral v nebo, t. i. glasbeno poustvarjanje. V glasbenih šolah nas izobražujejo, vzgajajo, bi si upal reči, izključno v poizvajalce, v tiste, ki bodo izvajali nekaj, kar si je modrec pred nami že izmislil. Če je potem sistem tako nastavljen, ja žal dejstvo tudi, da izgubljamo stik s tem, kar je skladatelj nameraval doseči, ko je delo napisal. Slepo sledimo navodilom. Sicer moram priznati, da je zapisana evropska glasba izredno bogata in ima dolgoletno tradicijo; v njej najdemo veliko bogastva, a v današnjem času je glasbe zunaj teh okvirov v izobilju; ni povsod po svetu tako.
Strah pred improvizacijo pa se lahko še vedno razblini s tem, da si želimo in upamo skočiti v neznane vode, se izobražujemo ... Trdim, da lahko ta strah premaga vsak.
Ste učitelj in mentor mladim. Zanima me, kako učite, kje zarisujete mejo med vodstvom in svobodo? Kakšen učitelj ste?
Če učitelj hoče ohraniti svojo službo (in učence), se mora delati pametnejšega, kot je v resnici. Mora se pretvarjati, da ima odgovor na večino vprašanj – če že ne na vsa. Odgovore mora servirati počasi, informacij ne sme dati od sebe kar tako. Če bi namreč učitelj to počel, se razdajal z vsem, kar zna, bi mu čez nekaj časa zmanjkalo goriva, izgubil bi učenca. Jaz pa mislim, da je izgubiti svojo službo v večini poklicev, ne le v glasbi, vrhunec uspešnosti. Če bi politiki na primer vzpostavili tako dober sistem, da jih ne bi več potrebovali, bi šele to pomenilo, da so zares uspešni. Zato kot učitelj usmerjam in spodbujam učence, da iščejo. Vsak svoj izraz. Informacije so danes – na žalost nas vseh učiteljev – izredno lahko dosegljive. Kdor si znanja res želi, ga ima pred sabo na pladnju, in to, za kar je moral nekdo še pred dvajsetimi leti prepotovati veliko držav sveta, je danes dostopno od doma. Kam pa potem nekoga vleče notranja sila k ustvarjanju, je odvisno od vsakogar posebej. Noben človek nima pametnega razloga, da bi se ukvarjal z glasbo, in niti dva človeka nimata enakega razloga za to – da bi se ukvarjala z glasbo, jo poslušala. Pa glasba vseeno pomaga ...
