Danes je četrtek. Pišem te vrstice in globoko diham. Zgrožena sem in potrta: pa ne zaradi napovedane gospodarske katastrofe, ki se nam bržčas de facto približuje, ampak zaradi ljudi, ki resnično izgubljajo razsodnost in teptajo vse, kar jim je dovolj blizu in premalo daleč. Zaradi ali v imenu politike! Ljudje, ki zlorabljajo moč javne besede in jo resnično spreminjajo v orožje, pa se tega niti zavedajo ne. Ljudje, ki so uzurpirali javni prostor in ga iztrebljajo zaradi svojega bolnega uma in tega seveda niso sposobni uvideti. Se nočejo umakniti in odmakniti. Še več: prepričani so o svojem prav, ki je edini in absolutni. Ljudje, ki trosijo strup po slovenski zemlji.
Najbolj ekscesna so seveda družabna omrežja, kjer si ubogi, res ubogi človečki dajejo skrivenčenega duška. S komentarji ali, še huje, s kolumnami. Vse več medijev izgublja razum (in da ne bo pomote, ne zaradi preživetvenega gona, ampak sle po absolutnem), a brez njega so že davno tega razni družabni sledilci, podpihovalci sovraštva, zapravljalci časa in kategorični asocialneži, ki ves svoj čas preživijo v komunikaciji prek zaslona. Ne nujno anonimno. In ne brez razloga. Bojmo se jih. Zelo.
Ne berem jih, ker si ne dovolim, da bi me strašili s svojo objestnostjo, nezadržnostjo in norostjo, in ker tudi preprosto ne tratim časa za tovrstne bizarnosti in okrutnosti. A zgodi se, kot se je tokrat, da človek izve za ekscese po nesreči: kako dva znana obraza (načrtno ju ne bom imenovala, ker je vsaka reklama boljša od tiste, ki je ni, ti primerki pač brezupno iščejo pozornost) secirata videz varuhinje
človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik. Prvi se razpiše o njej v reviji, druga te možnosti na srečo nima, zatorej na twitterju taisto slaboumi. Uboga, res se mi smilita.
Pred časom mi je kolegica dejala, da so nekoč ugledni slovenski kolumnisti, prodorni in izvirni ljudje, le še bleda senca samih sebe. Virtualno so zamenjali z realnim, na daleč se jim vidi, da jih literatura ni srečala že leta in leta, zatorej izpraznjeni in osamljeni tavajo v vesolju, polni brezupa. Znabiti. A to ni primarni problem, temveč je težava v tem, da so postali zagrenjeni, škodljivi in sovražni. In da tega njihovi nadrejeni, ki bi morali ustaviti in preprečevati sovražni govor, ne uvidijo. Čemu? Odgovor je na dlani. So pač iz iste horde ničevosti.
Nestrpnost in sovražnost se po deželi slovenski razrašča kot kuga. In seveda zahrbtnost, ki gre v korak z lastnostmi okvarjenega posameznika. Vsekakor bi bilo treba urgentno zdravljenje na vrhu piramide. Torej, pri politikih. Le poslušajte jih, kako nebrzdano se obmetavajo, kako v resnici ni nikomur mar za nikogar in za nič. Je čudno, da so ljudje pobesneli, da iz njih bruha najslabše mogoče, da se sovraštvo razrašča nekontrolirano?! Da nam usiha volja. Pogum. Prepričanje o dobrem in pravičnem. Je kaj čudnega?
Ko poslušam, kaj vse se ljudem dogaja sredi belega dne, in tega mediji žal ne beležimo, ker je bržkone prelahko, premalo krvi, premalo mesa, me stiska. Ljubljanski grad je vsekakor postal nevarna točka že sredi belega dne: ob osmi jutranji uri poskus posilstva (moški skoči na žensko izza drevesa in na srečo se konča z nekaj zlomi), popoldan narkomana z grožnjo z okuženo iglo napadeta žensko, prav tako v poznem popoldnevu okrutnež (bojda je bil na prostem izhodu iz zapora) posili mlajšo žensko. Kdo ve, kaj vse ljudje doživljajo, vidijo in slišijo, pa so raje tiho. Ker jih je strah.
Povejte mi, ali vam je bilo pred dvajsetimi leti tudi tako težko? V duši in srcu. Mar vas je pred desetimi leti tudi tako stiskalo? Je bilo toliko negotovosti, razočaranja in izgubljanja? Strahu? Res to potrebujemo? Še več: ali to hočemo?!
