Ko pišem zgodbe o ženskah, ki želijo sicer ostati kar se da anonimne, a bi njihovo usodo rada podelila z vami, skorajda vedno izberem Ano. Verjamem, da ime obljublja moč, trdnost in upanje. Upanje na boljše življenje. Danes bom pisala o Veri, ker je taka njena želja. Naj bo Vera za vero v življenje.
Ni še končala srednje turistične in gostinske šole, ko je spoznala Jureta. Preprostega, vendar bistrega, deset let starejšega fanta, ki je verjel v naravo in bil prepričan, da je delo na kmetiji edino, kar ima smisel. Kmetijo je že imel, dasiravno so bili lastniki še starši. Naredil je srednjo šolo, nadaljeval študij, a je bržčas (pre)hitro sklenil, da fakultetnega znanja za delo na kmetiji ne potrebuje. Za uspešno kmetovanje, svobodo v odnosu do dela, narave in živali potrebuje samo svojo ljubezen. Verjel je, da je ima preveč.
Jure je Vero osvojil na mah. Morda niti ni bilo težko, kajti Vera je imela vse prej kot normalno otroštvo: oče alkoholik, mati ponižna in žrtev razuzdanega moža. Zato je rada odhajala z Juretom v drugi svet, v tišino ljubimčeve kmetije, kjer sta snovala sanje v objemu narave. Draga romantika. Vera je bila od pravljičnega besedičenja omamljena. Sicer odličnjakinja je brez zadrege opustila misel na študij. Odšla je za njim. V ljubezen.
Jure je bil garač, o tem ne gre dvomiti, in katera koli druga beseda bi bila na tem mestu – laž. Kljub vsemu delu in načrtom, ki sta jih ustvarjala skupaj, je imel čas za svojo Vero, ki je pridno hodila v službo zunaj kraja domovanja. In njen zaslužek ni bil slab, zato je Jure močno razmišljal, da bi najela kredit, dogradila hlev za več glav živine in uredila prostor za kmečki turizem. Bojda tudi zato, da Veri ne bi bilo treba več daleč od doma na delo. Po rojstvu prvorojenke je pustila službo.
Pred 16 leti sta dobila Moniko (danes gimnazijska odličnjakinja). Štiri leta kasneje se je družini pridružila mala Anja (danes šestošolka). Mamica je čez teden pridno delala po njivah, kuhala sokove, nabirala zdravilna zelišča, prodajala pridelke in ob koncu tedna pekla pecivo za
redke obiske odročne kmetije. Dve leti sta z Juretom potrebovala, da sta s prvimi kreditnimi sredstvi povečala hlev. In sta ponovno zaprosila za kredit, da bi dogradila bife. Kredit sta dobila, pravega zaslužka pa žal ni bilo. Kljub garanju – ki je preraslo že v nočno moro – Juretu ni uspelo zagotavljati družini sredstev za preživetje. Počutil se je nevrednega in nesposobnega. Uteho je našel kje drugje kot v pijači, ki si jo je pridelal sam. Vino in žganje. Ni ga več prodajal, ker ga je vse več potreboval zase, za svojo omamo, odmik od realnosti. Tako kot njegov oče.
Vera ga je prosila, moledovala in rotila, da ne ponovita napak svojih staršev, da družina ne razpade, in ga prepričevala, da alkohol ne bo ničesar rešil, temveč bo težave samo poglobil. Jure se je tega zla zagotovo zavedal, a kaj ko ni zbral moči za odmik. V upanju, da bo opustil pijačo, je privolila še v tretjega otroka. Rodil se jima je sin David (danes prvošolček). Stiska družine pa je postajala vse večja in težja. Jure se je utapljal v alkoholu. Njegovo nežno dušo je prekrilo nasilje. Iz njega je bruhala brutalnost do žene in njunih otrok. Vera si je prizadevala rešiti zakon. A je nasilje, žal, preraščalo v nočno moro in z otroki je, pred udarci in zmerljivkami, bežala iz hiše. Končno se ji je zavrtel film
njenega otroštva. A ni obupala, kakor svoj čas tudi njena mama ni. Na skrivaj je našla zaposlitev za polovični delovni čas. Za minimalno plačo. Da je zmogla vsaj občasno poplačati kakšen obrok kredita. Rubežniki so ji bili za petami in domačijo so že dodobra izpraznili.
Juretu se je dobesedno mešalo od pijače, brezupa, obupa. Bil je duševna razvalina – brutalnež, ki so se ga najbolj bali otroci. Zato so pred nekaj meseci rotili mater, naj odidejo proč, ker ne zmorejo več udarcev, bežanja, niti pogleda na očeta, ki to že dolgo ni bil več. In Vera je še poslednjič svojemu možu postavila pogoj. Ali zdravljenje ali pa se z otroki odseli k sorodnikom.
Jure je odločil in svojo družino še isto noč izgnal iz hiše.
Naslednji dan je vendarle želela še enkrat govoriti z njim, saj še vedno ni mogla verjeti, da se je njen mož spremenil v neprepoznavno surovo in neuravnovešeno bitje. Že vsaj desetič je odšla na center za socialno delo in jih prosila, da pomagajo in odidejo z njo na pogovore z Juretom. Povedali so ji – še zadnjič –, da mora zadeve urediti sama in da brez Juretove privolitve pač ni mogoče spremeniti ničesar.
Na poti proti domu jo je prestregel znanec. Ne hodi domov, ji je dejal. Hiša je polna policije. Veri se je zameglilo, dirjala je proti domačiji, kjer je bil vse polno neznancev. Jure je ležal v mlaki krvi.
Danes še vedno dela za polovični delovni čas, prejema 300 evrov, kar ne zadostuje za osnovno preživetje družine, tukaj so še neusmiljeni rubežniki, ki terjajo svoj dolg. Živeti mora tudi z obsodbami Juretovih sorodnikov, češ da je kriva, kakor tudi otroci, za samomor moža. A Vera še ni omagala, obupno se bori za preživetje svojih treh nepreskrbljenih otrok.
Letošnji prazniki so bili zanje najhujši. Brez novoletne jelke, brez kurjave, brez vsakega darila. In brez očeta.
Silvestrski večer so prespali objeti, da jim je bilo vsaj toplo.
Spoštovane bralke, cenjeni bralci. To je žalostna in tragična zgodba. Prosim vas, da pomagamo Veri in njenim trem otrokom, da premostijo kredite, ki jim jih je naložilo to nesrečno življenje. Vem, da ste tudi vi v težavah, vendar če le zmorete, pomagajmo Veri skupaj do življenjske zmage. Svoje dragocene prispevke lahko nakažete na TRR: 330000001303865 sklic 114, pripis: humanitarna pomoč Veri. ZPM Moste Polje, Proletarska 1, Ljubljana.
Hvala tisočkrat.