Jagnjitve so se začele predvsem na tistih kmetijah, kjer sir delajo sami doma in ga tudi prodajajo na tržnicah in sejmih, saj jim je glavni cilj proizvesti in prodati kar največ sira. Na preostalih ovčarskih kmetijah pa so ovce in koze še breje in bodo jagnjile pozneje, saj junija odidejo na planine in bodo tam gori na paši imele več mleka.
Najlepši prizor v hlevu je takrat, ko je poln jagnjet in kozličkov. Nekateri poskakujejo, drugi spijo, tretji kradejo mleko pri drugi ovci, saj pri materi ne dobijo dovolj. Mlečne ovce in koze imajo jagenjčke in kozličke enkrat na leto; ovce od enega do dva na gnezdo, pri kozah pa se včasih zgodijo trije.
Italijani pridejo za veliko noč
Kdaj bodo jagnjitve mlečnih ovc in koz, predvsem na Bovškem, je odvisno od datuma velike noči. Prav za veliko noč imajo namreč italijanski gurmani navado speči jagenjčka, starega dober mesec dni, ki je bil ravnokar odstavljen od matere. Taki imajo od 12 do 15 kilogramov žive mase, meso pa je zaradi uživanja veliko mleka rdeče s svetlim odtenkom. Malo pred veliko nočjo Italijani hodijo po Bovškem in zbirajo jagnjeta, ki so primerna za zakol. To pa predvsem ugaja rejcem drobnice, saj je zanje prioriteta mleko in ne žival. Taki mladički tudi ne rastejo tako dobro kot jagenjčki mesnih pasem, zato se jim jih ne izplača pitati do velike teže.
Za rejce, ki odidejo poleti v planine, pa pridejo jagnjitve pozneje, predvsem zato, da imajo ovce največ mleka med bivanjem na planinah. Tam je zelo pomembno, koliko mleka ima vsak posamezni rejec, saj to vpliva na delitev dobička prodanega sira celotne pašne skupnosti. Sir je bolj kakovosten, saj ovce jedo le zdravilne in dobre rastline, ki dobro vplivajo tudi na vonj, okus in strukturo mleka ter nato sira.
Ovčje meso je zdravo
Tudi na Bovškem se iz leta v leto pozna večje zanimanje za jagnječje meso, ne samo v gostilnah z bovškimi specialitetami, ampak tudi v posameznih hišah domačinov. Pomembni so le starost, teža jagnjeta ter čisto in natančno delo rejca, ki takega jagenjčka zakolje. Mnogo zaščitnikov živali bi reklo, da je to mučenje, ampak le pomislite, kako bi bilo, če bi vsak od rejcev vsako leto pustil živeti vsa jagnjeta in vse kozličke, kar jih je privekalo na svet. To bi bilo res nerodno, saj bi na Bovškem kaj kmalu videli le drobnico, za ljudi pa ne bi bilo prostora. Tako rejci nekaj dobrih jagnjet pustijo za nadaljnjo rejo in jih večkrat lahko vidimo tudi pozno poleti na pašnikih, preostala pa odidejo živa za izvoz v Italijo ali pa se jih zakolje na domu.
Marsikdo v Sloveniji ali po svetu niti ne pozna jagnječjega mesa ali se mu zdi, da se s šestimi kilogrami ne more najesti vsa družina, ampak iz izkušenj vam lahko povem, da je to za nekatere najboljše meso na svetu in prav okusno kosilo spomladi, predvsem za veliko noč.
