Na vprašanje, da tega ne razumem, je svojo idejo/zahtevo poudaril. Ostala sem odprtih ust in velikih oči ter v šoku odšla razkurjena, užaljena in besna kot risinja. Če to troje sploh gre vkup. Brezkompromisno je vdrl v mojo intimo. Sčasoma sem z razumom razčlenila predrznost dotičnega osebka, z dovolj podatki razumela, kaj vodi njegov um, a kljub vsemu me vedno znova, ko se spomnim na ta eksces (ja, zame je bilo natančno to), razvnameta slaboumnost in patologija ljudi, ki imajo kratkovidne in pritlehne razloge za svoje izreke in dejanja. Noro.
Zdaj ko je začetek novega leta, se nadejamo, obljubljamo, govorimo, izrekamo vsepovprek želje o pozitivnem, dobrem, spravljivem ipd. Veliko tega je bilo povedanega in zapisanega v pičlem tednu dni. A brez iskrenega namena o dobrem; brez koncepta in vizije o resnično dobrem – za družbo. Tako moralni teolog dr. Ivan Štuhec, ki ga zaradi najrazličnejših razlogov z zanimanjem spremljam, povzame svoje razmišljanje, rekoč: »Upajmo, da bo v letu, ki je pred nami, več razuma in manj revolucije.« Ja, vsi si želimo več razuma, a moralni teolog pred tem v komentarju minira božje občestvo. Najbolj bode v oči naslednje: »Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«
Tu oporekati zapisani trditvi nima velikega smisla, ker mi vsi vemo, da ima revščina toliko obrazov, kolikor je ljudi. Za dr. Štuheca, bržčas avtoriteto za svoje učence in študente, je ta miselni zdrs, hm – neprijetno presenetljiv. Res je, da smo te besede že slišali in da jih je pravzaprav samo ponovil – za drugimi. On je sicer tudi vzgojitelj, kajneda?! Ampak spotikanje ob vsako zapisano besedo nima nobenega pozitivnega učinka. Me samo žalosti, da moralni teolog ne pozna primerov revščine, katere kolateralna škoda so otroci, naša dolžnost pa je, da jih brezkompromisno zaščitimo in povabimo na pot življenja. Me skrbi, da ne razume, da se revščina ne zdravi z donacijami, ampak da ljudje potrebujejo službe, varno delovno in širše družbeno-socialno okolje. Da potrebujejo plačilo za dobro opravljeno delo. Kdo je pozabil, koliko delavcev vsak dan ostaja brez plače, ker direktorji, menedžerji in podobni silaki veslajo po Kajmanskih otokih? Kaj naj vaš še utrujam z že videnim in slišanim?! Potrebujemo zdrave temelje in resnično razumne ljudi.
Zatorej ne potrebujemo zaključnih zapisov, govorov in predavanj o složnosti in razumu, še več, o praktičnem razumu, če pred tem onesnažimo vsakogar, ki misli drugače. In mu tudi jasno povemo, da je izmeček. Hvala za takšna voščila. Ne potrebujemo nikakršnih ideoloških razprav na hrbtenicah ljudi, ki nimajo za osnovno preživetje. Ki so ostali brez službe in brez plačila. Ljudi, ki so oropani dostojanstva. Staršev, ki so bolni, fizično in psihično. A se borijo za življenje. Svojih otrok.
Naj se ne ponovi ideologija revščine.
