Varuška, babica ali služkinja?

Naša računovodkinja Petra, ki se sicer povsem strinja z rešitvami, ki jih iščejo preostale mlade mamice, pa je le omenila komentar svoje mame na to tematiko: »Nikoli v življenju nisem niti dobila niti pričakovala kakšnih otroških dodatkov. Jasno nam je bilo, da moramo za svoje otroke skrbeti sami. Ste kar malo razvajeni danes.« Ja, pri vsej žolčni razpravi bi se bilo treba kar malo zamisliti nad tem. Namesto tega se vsi pritožujejo. Res da so celo nam, ki smo pri tej zadevi popolnoma neprizadeti, zdijo malo čudni. Če imate pridne otroke, ki jim je uspelo celo kaj privarčevati, vam bodo njihove prihranke prišteli k dohodku. Človek pomisli, da država spodbuja, naj čim manj delamo in čim več zapravimo. Morda ima to z makroekonomskega stališča celo kakšno logiko, vendar se povprečna gospodinja in mati ob tem lahko samo zgrozi.

500 evrov za vrtec

Drug problem, ki ga imajo omenjene gospe, so cene vrtcev. Ena naj bi po novem, ko so baje odpravljene subvencije za drugega otroka, za dva nadobudneža morala odšteti kar 500 evrov na mesec. Težko je razumeti, da bi oskrba za triletnika toliko stala, vendar je najbrž spet treba upoštevati, da ta vrtec obiskuje kar veliko otrok, ki ne plačajo nič, in nekako je ta izpad dohodka treba pokriti.

Kolegice sem razdelila v dve skupini, za kateri obstajata različni smeri v reševanju tega problema.

Najprej so tu družine, ki so v razred plačnikov polne cene padle zaradi manjše prekoračitve določenega zneska. Tem bi bilo smotrno razmisliti, ali se sploh splača, da hodita v službo oba. Če bi eden od njiju (verjetno tisti, čigar dohodki so nižji) za določen čas ostal doma, bi lahko sam čuval otroke, v gospodinjstvu bi morda imeli dovolj samo en avtomobil, lahko bi skuhali ceneje, manj bi porabili za oblačila, ličila … Seveda se tu pojavi težava, kako potem znova dobiti službo, vendar lahko tudi optimistično verjamemo, da se bodo razmere izboljšale.

Cenejša gospodinjska pomočnica

Druga skupina so tisti, ki imajo visoke prihodke in jim ta znesek niti ne pomeni velikega bremena.

A ker denar nikomur ne pada z neba in morajo tudi tisti z visokimi prihodki zanj običajno cele dneve delati, bodo tudi oni razmislili o smiselnosti plačevanja tolikšnega zneska za vrtec. Sploh če ta nima celodnevnega varstva in se morajo ubadati še s tem, da bodo otroke pravočasno odpeljali. In potem so tu še dnevi, ko so uslužbenci nezadovoljni s prihodki in bodo otroke mirne duše prikrajšali za varstvo. Za te bi bila bolj racionalna in praktična najeta pomoč na domu. Za malo več denarja lahko najamejo osebo, ki bo v času odsotnosti staršev skrbela za dom in otroke. Namesto da plačajo 500 evrov za vrtec, plačajo 800 evrov nekomu, ki bo poleg varovanja še skuhal kosilo, pospravil stanovanje, opravil kakšno delo na vrtu. Pa bo še na trgu, kjer je celo kar veliko pedagoško izobraženih ljudi, ena oseba manj brez dela.

Babičina socializacija

Glede na to, da ne zaupam preveč altruizmu in ljubezni do otrok vseh, ki se odločajo za pedagoške poklice, bi iskala kakšno upokojeno vojakinjo. Ta bi otroke naučila kaj o naravi, jim dovolila, da ji pomagajo pri hišnih opravilih, jim pokazala osnove discipline. Praksa mi tako ali tako ne daje dokazov, da naj bi bila moderna socializacija v ustanovah boljša od naše, ki so nam jo dajale babice. Vsi, ki imajo svoje hiše, lahko del plačila celo kompenzirajo s stanarino. Torej za malenkost več denarja dobijo znatno več. Ko se starši zvečer vrnejo z napornega dela, jih doma ne čaka nered in kup nepomite posode, zato se bodo lahko v prostem času popolnoma posvetili svojemu naraščaju.