Rehabilitacijski oddelek. Če človek nekako sprejme obdobje staranja kot naravni proces in pripadajoče težave, ki ga spremljajo – kar pa je vse prej kot preprosto, kajti vsi tečemo isti krog življenja in se bližamo točki nič –, nas presune mladost življenja na invalidskih vozičkih. Ne govorijo zaman, da bi bila ena boljših prevzgoj za pobesnele voznike delo v Soči ali pač zdraviliščih, kamor ponesrečeni odidejo na okrevanje. Govorila sem z dvema mladima fantoma in dekletom ter gospodom v zrelih letih, vsi štirje za zdaj še na vozičku zaradi objestnih in seveda vinjenih voznikov.
Prvi mi pripoveduje, da ga je letošnjega januarja zbil pijan voznik in od takrat kolovrati od bolnišnice do zdravilišča in nazaj. Sploh še ni bil doma in vsega ima resnično dovolj. On, ki je šel pri zelenem semaforju pravilno čez cesto, zdaj plačuje ceno za eno barabo, no, bil je bolj slikovit v pripovedovanju: »Sem kot potepuška mačka, nikjer doma, ta zločinec pa sedi v bifeju in se mi smeji.« Pet mesecev je že na invalidskem vozičku in nima upanja na dobro izboljšanje. Vse, pravi z grenkobo v glasu, je šlo po zlu. Podjetje je propadlo, družina se mu je odtujila. »Še potepuški mački je bolje. Vsaj hodi in išče svojo najboljšo priložnost.«
Eden izmed fantov, strastni športnik, ki verjame v popolno okrevanje, dasiravno napovedi niso najbolj obetavne, je žrtev pijanega prijatelja. Pet se jih je peljalo z zabave, vsi v avtomobilu so bili trezni, razen voznika, ki ni razumel, da je nesposoben voziti. Noče več misliti na tisti usodni 1. marec, dan, ki ga je že ničkolikokrat preklel, kajti zakaj se je usedel v avtomobil s pijanim voznikom. Vso odgovornost je sprejel nase in da bi bilo še huje, si je njegov prijatelj, povzročitelj hude prometne nesreče, vzel življenje, saj ni zmogel prenesti dosmrtnega bremena: invalidnega prijatelja in izgube punce, ki je na kraju nesreče preminila. Spomni se samo, kako so drveli v betonsko ograjo mostu in čez, potem se je zbudil v bolnišnici. In tukaj v zdravilišču je tudi mlada punca, študentka tretjega letnika medicine. Noge je ne ubogajo, dasiravno je videti, da zelo dobro napreduje. Fizioterapevtka jo še med vrati bodri, naj stopica, ko se vozi z vozičkom, naj ves čas miga. Vsak trenutek je dragocen, ji energično prigovarja.
Potem jo ogovorim, ker me pogleduje. Tudi njo je v predlanskem veselem decembru odnesel vinjen voznik. Mesec dni je bila v komi, zdravniki so že skorajda naredili križ čeznjo, a sta jo notranja moč in pozitivna energija dvignili kvišku. Ne pozabi s posebno milino v glasu povedati, da bi brez mame še vedno spala. Skupaj delata čudeže, kaj vse sta že preizkusili, kako natančno imata organiziran delovni dan. In seveda, rezultati so vidni. O povzročitelju nesreče ne želi govoriti, kajti pozna ga in ve, koliko zla je že nasejal med ljudi, upa samo, da ga nikoli več ne bo videla. Spominja se, koliko prostega časa je kot študentka medicine in prostovoljka namenila mladim, saj je v okviru dejavnosti Z glavo na zabavo poučevala mlade o pogubi alkohola, potem pa njo zbije pijanec ... A tukaj umolkne in nato pripoveduje o terapijah, alternativnih možnostih zdravljenja in seveda o študiju, ki ga po dolgi prekinitvi nadaljuje. Zdaj ve, v čem se bo specializirala.
Želi se ukvarjati s preprečevanjem odvisnosti od alkohola, s preventivo med mladimi, kajti Slovenija, žal, ne premore celovitega nacionalnega programa. Ne pozabi dodati, da ima grenkobe alkohola zares dovolj, kajti tudi njen oče je umrl v avtomobilski nesreči zaradi pijanega voznika.
Vlada pripravlja nov nabor ukrepov, ki naj bi zagotovili večjo varnost udeležencev v prometu. Ti bodo, kajpada strožji, »dražji«. Vemo, da se je letos število nesreč s smrtnim izidom nevarno povečalo, in po nedavni smrti dveh mladih deklet na Slovenčevi ulici v Ljubljani, ko je voznik brez vozniškega dovoljenja, brez registriranega avtomobila in pod vplivom alkohola in mamil povzročil tragedijo, je tudi politika dvignila rdeči karton. Vse lepo in prav. Ampak zopet sprašujem, kdaj bomo nehali tolerirati pijance, kdaj se bomo odločno in z vsemi sredstvi odrekli alkoholu, kdaj ga bomo nehali malikovati, opravičevati? Kdaj bomo razumeli, da je to zlo, ki ubija? Tiho in glasno.