Do zdaj ji mediji niso prišli blizu. Pred vami je njen prvi tiskani intervju. Skrivnostna ženska, ki na številna vprašanja odgovarja kar v prvi osebi množine (v pomenu mi, ljudje). Če ne bi tako iskrivo gledala v oči, bi ji na podlagi intervjuja lahko zmotno pripisala odmaknjenost, celo brezosebnost. Tako pa ostaja nerešena uganka z močnim pridihom zaprtosti, kakšno nasprotje svojega partnerja!
Najin pogovor je vaš prvi tiskani intervju v vseh teh letih. Kako to, da ste se vendarle odločili spregovoriti?
Odločitev je bila skupna. Če se s skupno odločitvijo lahko pripomore k nečemu, kar je pozitivno, potem takšne odločitve sprejmem. Menim, da naj bi vsak intervju vseboval sporočilo in naj ne bi bil samo potreba po razpoznavnosti.
Gospod Pahor vedno omenja, da se posvetuje z vami, da pri vseh pomembnejših odločitvah stojite za njim. Ste se tokrat glede vsebine intervjuja posvetovali z njim, torej do katere meje spustiti novinarko, kakšne stvari deliti z javnostjo, ali se glede tega odločate sami?
O tem odločam izključno sama.
Pravzaprav prek njega razen pohval nič ne izvemo o vas. Niti koliko ste stari, ne vemo … Kako to?
Saj v resnici to ni pomembno, starost nekoga ne predstavlja njegove vsebine. Res je, da pove nekaj o izkušnjah, vprašanje pa je, kakšne so in na kakšen način so bile pridobljene. Meni osebno ni pomembno, koliko je kdo star, temveč kakšna komunikacija steče z njim in
koliko mu lahko zaupam.
Bi rekli, da imate močan notranji čut? Delujete bolj na podlagi občutkov ali izkušenj in trezne razumske presoje? Čemu dajete več poudarka?
Upoštevam vse tri faktorje, kot prvo trezno razmišljanje, na koncu pa je vedno občutek.
Recimo, da je to bolj ženska lastnost. Naj se vprašanje ne sliši klišejsko: Ste zadovoljni s tem, da ste ženska?
Nikoli nisem razmišljala, da bi bila lahko kaj drugega. (Nasmeh.) Ja, zadovoljna sem, da sem ženska. Če bi ženske začele razmišljati, da bi raje bile moški, bi morale najprej razčistiti same s seboj, s svojimi pričakovanji in ali so ta odvisna od pojmovanja moškega ter ženske ali družbe kot celote. Ocenjujem, da je naša družba enaka z možnostmi, ki so dane ženskam, in tistimi, ki so dane moškim. Izhajam že iz predpostavke, da so pri nas pravice in svoboščine za oba spola popolnoma enake.
Je odločitev za stop intervjujem tudi vaš pogled na slovenske medije, kako po vaše oblikujejo podobo javnih ljudi?
Ne, ne, to ni povezano s tem, temveč z globokim prepričanjem o varovanju zasebnosti. Moje poklicno življenje je drugačno in nepovezano z razkrivanjem. V poklicnem krogu smo sicer drug do drugega zelo odprti, med nami je veliko zaupanja. Je pa eno temeljnih načel, ki se ga pri strankah držimo, popolno varovanje zasebnosti.
Spremljate medije?
Določene seveda spremljam.
Kaj si mislite o javni podobi svojega partnerja, pa vzemiva recimo zadnji dve leti?
Od človeka, ki je tako vpet v družbeno dogajanje, ne moremo pričakovati, da bo odgovarjal vedno in ves čas enako. Človek se spreminja, okrog njega se dogajajo stvari, ki vplivajo na njegov osebnostni razvoj. Pri Borutu je nedvomno tako.
Svojo osebnost, se zdi, vedno lažje, drzneje in svobodneje izraža, tudi če ni v koraku s pričakovanjem ali družbenim sistemom. Ga šele zdaj spoznavamo takšnega, kot je vedno bil, ali gre res za osebnostno spremembo?
Borut je bil vedno tak, kot je, vendar so tako pozitivne kot negativne izkušnje zagotovo vplivale nanj. V zadnjem letu se je zgodilo veliko, kar je nedvomno vplivalo tudi na najino razmišljanje. Ena izmed teh stvari je bolezen, ki je bila v družini. Ni bila samo Borutova, decembra je umrl moj oče. To so stvari, ob katerih začneš razmišljati drugače. Takšno razmišljanje človeka in njegovo okolico tudi osvobodi.
V intervjuju za Onoplus je vaš partner priznal, da verjame v obstoj višje resnice in pravice. Se strinjate z njim, glede na vaš poklic, v katerem pravico išče in deli človek, seveda za to strokovno usposobljen?
Morda bi lahko rekla, da obstaja energija, ki ljudem v določenih trenutkih daje moč, ne bi pa trdila, da obstajata neka višja resnica in pravica. Mislim, da je imel tudi Borut nekaj takšnega v mislih. Kajti če bi postavili to trditev, bi se lahko vprašali: Kaj pa tisti, ki je niso deležni? Če je višja, bi morala biti za vse enaka in enako dostopna. Raje ostanem pri pozitivni energiji, ki jo lahko črpamo, tudi drug od drugega.
In je nevezana na institucijo?
Nevezana …
Po najini prvi skupni uri bi rekla: Težko vam je priti blizu, zelo težko. Zaradi dejstva, da se pogovarjate z novinarko, ali se tudi sicer težko odprete?
Zelo majhen krog ljudi je, ki mu zaupam oziroma ob katerih vem, da mislimo enako, tudi če ne izgovorimo besed.
Ste se našli v svojem poklicu, je to tisto, odvetnica s svojo pisarno?
V meni sta bili vedno samo dve možnosti, medicina in pravo. Vedela pa sem, da v vsakem primeru želim pomagati ljudem, ki se znajdejo v težavah. Poleg tega sem s pravom ves čas živela, moj oče je bil odvetnik in o tem sva veliko govorila že v otroštvu. Zavedala sem se, da je poklic odgovoren in težaven, vendar hkrati prinaša veliko izzivov in ustvarjalnosti. Možnost narediti kaj dobrega je bila vedno moje vodilo.
Moram vas vprašati: Si želite njegove predsedniške zmage, se je po malem bojite ali bi rekli, da se s tem ne ukvarjate toliko, kot si mislimo?
Slednje bo najbolj držalo. Seveda sem tudi jaz prepričana, da je sposoben za našo državo narediti veliko dobrega. Je pa to njegov poklic, za katerega se je odločil že davno. Kot se on ne vmešava v izbiro moje poklicne poti, se tudi jaz ne v njegovo.
Vendar bo, če zmaga, to nova pot tudi za vas, nova vloga. Si predstavljate sebe kot prvo gospo?
O tem trenutno še ne razmišljam veliko. Če bo treba, bom zagotovo znala reagirati, številne izkušnje sem si že pridobila, saj je bil Borut vendarle predsednik vlade in državnega zbora.
Kaj vas še zanima, s čim se še ukvarjate, kaj vas navdihuje?
Navdihuje me vsak dan posebej. Prepričana sem, da lahko sami ustvarjamo tako, da nam bo bolje, in da se ne smemo zanašati le na okolico. Družba daje veliko možnosti, da lahko svobodno razmišljamo. To mi omogoča veliko zadovoljstva pri razmišljanju tako o sedanjosti kot prihodnosti.
Dopusti so končani. Kar vemo, je, da ste ga preživeli kot vsako leto, v Umagu, kjer imate počitniško hiško. Se imate za veliko pripadnico Sloveniji? Ste zadovoljni s tem, kar ponuja, in vas tudi zato v širni svet ne vleče toliko; ali vas?
Slovenija je moja domovina in bo vedno osnova, iz katere bom izhajala. Mislim, da je vsakemu dana samo ena, kar pa ne pomeni, da ne more sprejemati drugih. Vedno bolj smo in bomo odprti v širšo okolico. Lahko si predstavljam sebe tudi drugje, ne samo v Sloveniji, vsaj začasno. Bi bilo pa težje, ker bi domačo okolico stežka zamenjala za kaj popolnoma tujega.
Sicer radi zaidete v tuje kraje, odkrijete kakšno novo kulturo? Ali zanimanje potešite kako drugače?
Včasih grem seveda tudi v tujino, vendar zelo redko, ker je za to malo časa in priložnosti. Znanje in željo po spoznavanju si zdaj resnično lahko potešimo že z zelo preprostim pritiskom na gumb. Dobra stran tega je, da na to isto tipko lahko pritisnemo tudi, ko želimo stvar izklopiti.
Poglejva še malo v svet domišljije. Si lahko zamislite družbeni sistem, ki bi mu raje in lažje sledili, ki bi bil po vaše optimalen?
Če bi poznala odgovor na to vprašanje, bi rešila vsa globalna vprašanja. (Nasmeh in razmislek.) Da bi lahko izpostavili tak sistem, bi morali zgraditi objektivno realnost vsakega posameznika. Zato pa so pomembni razvoj na vseh področjih in velika človeška odprtost ter širina do razumevanja svojega okolja in drugačnosti. Če do tega ne bomo prišli, idealnega sveta, kot sem ga zdaj naslikala, nikoli ne bo.
Nič vas nisem vprašala o vašem sinu, ne vem, kako to. Čeprav vem, da ljudi to zanima...
Morda niste vprašali, ker že poznate odgovor. (Hudomušni nasmešek.) O tem ne bi govorila, to je njegova zasebnost, in če je varovanje zasebnosti in zaupnosti ena bistvenih vrednot, potem me razumete, kajne … (Nasmešek.)
