V panjih se budi novo življenje

Čez zimo je zaradi mraza pomrlo kar veliko starejših in bolehnih delavk, zato so družine nekoliko oslabele. Izgube bo treba nadomestiti z mladimi, saj se s hitrimi koraki približuje obdobje cvetenja sadnega drevja. Le armada številnih krilatih opraševalk nam bo lahko zagotovila bogato letino.

Cvetni prah na nožicah

Prejšnji teden je bilo več toplih, sončnih dni, ko se je temperatura na Primorskem dvignila celo do 16 °C. Izkoristil sem lepo vreme, se postavil pred pročelja panjev in opazoval izletavanje čebel.

Držim se pravila, da panje odpiram le tedaj, ko je nujno, kajti vsak poseg v čebelje družine je zanje stres. Z dobrim opazovanjem lahko namreč že od zunaj ugotovimo, kakšno je stanje v panju. Iz vseh žrel so živahno izletavale in na nožicah prinašale velike kepe pretežno rumenega cvetnega prahu ali obnožine. To je najboljši znak, da je z njimi vse v redu in da imajo matice. Te so že konec januarja zalegle prva jajčeca in do zdaj so se povalile prve generacije letošnjih delavk.

Ker je zalege vedno več, je tudi potreb po hrani veliko, posebno po beljakovinski, to pa dobijo v cvetnem prahu. Mešajo ga z medom, ki ga je v tem času še vedno dovolj v satju, saj smo čebele že prejšnjo jesen obilno nakrmili, da pozimi ne bi stradale.

Mešanica medu in cvetnega prahu pa je polnovredna hrana, idealna za hitro rast in razvoj ličink.

Panj brez matice

Nenadoma sem opazil panj, iz katerega so čebele sicer živahno izletavale, toda niti ena ob vrnitvi domov v koških zadnjega para nožic ni prinesla obnožine. To je bil panj številka 13. Takoj sem vedel, da je z družino v njem nekaj narobe. Približal sem se in ga nekaj časa natančno opazoval.

Videl sem, da se pred vhodom vanj motajo čebele s črnimi, svetlečimi se zadki, česar pri drugih panjih ni bilo opaziti. Očitno so bile to tujke, saj so kazale znake nervoze, na vsak način so želele vdreti v panj.

Nekaterim je uspelo, druge pa so domače stražarke zaustavile in se z njimi spopadle na življenje in smrt. Tedaj me je prešinila misel: ta panj je brez matice. To ni sicer nič pretresljivega, saj se skoraj vsako leto zgodi, da pozimi iz različnih vzrokov odmre katera matica.

Pomembno je, da imamo vedno na voljo nekaj manjših panjev, imenujemo jih prašilčki, z rezervnimi maticami, s katerimi pomagamo čim prej rešiti takšne osirotele družine.

Roparke s črnimi zadki

In zanimivo, brezmatično družino hitro odkrijejo tudi čebele iz drugih panjev, običajno iz sosednjega čebelnjaka. Ker dobro vedo, da takšna skupnost nima prave volje za delo in da je okrnjena tudi njena obrambna sposobnost, se poskušajo mimo straž vtihotapiti v panj in izropati medene zaloge. Nekaterim uspe napolniti želodčke z ukradenim medom in priti domov, druge pa plačajo predrznost z življenjem.

Črne zadke imajo zato, ker jim domače čebele med ravsanjem populijo sive dlačice na zadku, goli hitin, s katerim je kakor s kožo pokrito njihovo telo, pa je črno bleščeče barve.

Tudi čebele jočejo

Zdaj sem se odločil, da panj odprem in se prepričam, ali je res brez matice. Že ko sem odprl vratca, sem zaslišal močno šumenje, česar pri preostalih normalnih družinah ni bilo zaznati.

S pretiranim šumenjem, nekakšnim jokom, izražajo nemir in žalost, po čemer se ne razlikujejo dosti od ljudi. Nato sem potegnil iz sredine panja nekaj satov in jih natančno pregledal.

Zalege ni bilo nobene, tudi matice nisem videl, čebele pa so začele lesti po moji roki, utripati s krili in žalostno šumeti, kakor bi me hotele prositi pomoči. In res sem jim hitro pomagal. Odstranil sem blazino nad gnezdom in tja zložil petsatno rezervno družinico z lansko matico. Panj sem znova dobro odel z mehko, penasto blazino in zaprl vratca.

Nato sem šel še pred čebelnjak in temu panju priprl žrelo na prehod ene same čebele. Tako sem roparicam otežil vdor v notranjost, domačim stražarkam pa olajšal obrambo domačije.

V panju spet vse mirno

Naslednji dan sem spet prišel k čebelnjaku. Stanje pred panjem številka 13 je bilo normalno. Roparic ni bilo več videti in nekaj čebel je z bližnjih leskovih grmov že prineslo na nožicah velike kepice obnožine. Matico iz dodane družinice so domačinke očitno sprejele ter tudi vse njene čebele. In kaj bi se zgodilo, če tej družini ne bi dodal rezervne matice? O tem pa prihodnjič!