V naravo 
po modrost

Labirint pod milim nebom, sestavljen iz kamenja in rastja, je sicer star kot človeštvo in ga povezujejo že z evropsko avtohtono predkrščansko kulturo. Simbolizira ljubezen, bojevitost, vztrajnost in zaščito pred slabim. V takšnem labirintu, imenovanem tudi Trojanska utrdba, so še v 18. stoletju izvajali t. i. plese devic. Dekle, bodoča nevesta, je bilo skrito v središču labirinta, mladenič pa je moral najti pot do nje in jo po isti poti odpeljati ven.

Streljaj od Fužinskega gradu

Prvi pobudnik za postavitev slovenskega labirinta na trati le streljaj od Fužinskega gradu je bil bolgarski umetnik Venelin Shurelov. Po besedah Nataše Zavolovšek, direktorice zavoda Exodos ter vodje projekta Labirint umetnosti, ta kot trajno umetniško delo, ki ga sestavlja 297 dreves, koristi skupnosti in naravnemu okolju: »V prihodnjih štiridesetih letih bo vsrkal več kot 43 ton ogljikovega dioksida, ki ga meščani brezvestno spuščamo v okolje.«

Knjižnica v gibanju

Edinstven park je tudi knjižnica na prostem. »V srčiki labirinta smo postavili knjižne police, kjer lahko posedimo sami ali s svojo najboljšo prijateljico – knjigo. Prvi nabor je nastal s pomočjo donatorjev. Knjige so last vseh, zato z njimi še toliko lepše ravnamo. Če nam je katera posebno všeč, jo lahko vzamemo domov in vrnemo kasneje. Ali pa prinesemo novo, nam ljubo, katere zgodbo želimo deliti z drugimi. To je knjižnica v gibanju. Včasih je polno knjig, drugič ena sama. Vsekakor velja, če imate kakšno odveč, jo prinesite,« povabi prva dama Labirinta umetnosti. Zanj še pravi, da je namenjen predvsem mestnemu človeku: »Hoji med zelenimi krošnjami po poti, tlakovani z leposlovnimi drobci, vse do središča, ki ponuja počitek s knjigo – popotovanje, ki zamika tako vsakodnevnega obiskovalca kot naključnega turista. Vijugava pot nas očisti balasta. Labirint je prostor, v katerem pridemo k sebi, se ne izgubimo, temveč gremo naprej v življenje.«

Bi postali varuh kanadske čuge?

Za tiste, ki imajo približno dva stotaka odveč, je morda zanimiv podatek, da 37 posajenih kanadskih čug še čaka na svoje varuhe. Ti bodo dobili vsak svoje drevo, ki simbolizira vir življenja. Pooseblja duha ali pa mu ponudi prebivališče ter je pomemben del zapuščine naših prednikov. Naša dolžnost je, da ga ohranimo, oplemenitimo in predamo zanamcem, saj nas – kot stvarno in hkrati poetsko razloži Zavolovškova – navdihuje z lepim in daje občutek povezanosti, enosti z naravo, družbo, nadnaravnim.