Ko se odpre, Urška Bačovnik Janša prekipeva od optimizma, energije in smeha. Šport v vseh oblikah zdravnici družinske medicine pomeni veliko strast, vendar ji je plezanje najljubše od vseh panog. Zdaj se njeno življenje vrti pretežno okoli sina Črtomirja. Obiskali smo jo na domu v Šentilju pri Velenju, besede so se med pogovorom zasukale tudi v njeno odraščanje, zorenje in sobivanje z možem, premierjem Janezom Janšo.
Kaj, če bi pogovor začeli netipično žensko –
z nogometom?
Prav. (Prikima in samo narahlo dvigne obrvi, kot da je res nič več ne more presenetiti.)
Ne, nočem sitnariti z morebitnim bojkotom evropskega prvenstva v Ukrajini, ampak enkrat ste povedali, da vam je bil ogled finala pred štirimi leti v Avstriji pravo doživetje. Razkrijte no, prosim, kaj je pri tem takega, da se enajst moških podi za eno žogo.
Ljudje radi tekmujemo in tudi odrasli se radi igramo, kar je dobro. V naši družini imamo zelo radi nogomet, ampak večina te ljubezni odpade na Janeza in njegovo hčerko Niko, ki sta velika navdušenca. Kadar so pomembne tekme, je pri nas doma precej glasno. (Smeh.) Če pa me sprašujete o bojkotu prvenstva, ki se začenja, mislim, da je potreben. Človekove pravice in boj za pravičnejši svet morajo biti prva skrb vsake civilizirane družbe.
Malo za šalo: ali Urška Bačovnik Janša ve, kaj je ofsajd ali ne?
Hm, ne bi ugibala. (Prikupno odkrit nasmešek.) Vedno so me bolj zanimali individualni športi. V osnovni šoli sem najraje tekla. Pri nogometu se mi je vedno zdelo, da se prepočasi in premalo dogaja. Seveda to ne velja za vrhunske tekme.
No, obeta se nam vročično poletje, tudi športno. Kakšni so vaši počitniški načrti?
Izteče se mi porodniški dopust, tako da me čaka vrnitev v službo. Do takrat poskušam vsak trenutek posvetiti Črtomirju. Nikoli več ne bova imela toliko skupnega časa. A nekaj dni bomo gotovo preživeli v Trenti in, kolikor se bo dalo, v gorah. Vse je odvisno od tega, koliko dopusta si bo lahko vzel Janez.
Pa sicer: ali vsaj po odhodu na dopust opustite pogovore o politiki?
Janez doma nikoli ne daje občutka, da ga bremeni delo, ali pa zelo redko. Problemi ali dileme morajo biti zelo veliki, da o njih spregovori. Pravzaprav ko pride domov, veliko lažje zapre vrata za sabo kot jaz. Zgodi se, da iz mene kar začno deževati težave, reči, ki me bodisi
prizadenejo bodisi ujezijo ali se me kako drugače dotaknejo pri delu. Po drugi strani pa se njegova služba prikrade v hišo takoj, ko se prižge radio ali televizija. Tako običajno ob poročilih pokomentirava tudi politično dogajanje. Nasprotno pri meni, potem ko morebitno stisko predelam, nič več ne pade iz nobene »naprave«. (Širok nasmeh.) Seveda pa tudi na dopustu pogovor večkrat nanese na konkretne aktualne probleme pri nas in po svetu. Osebno mi to pomaga, da sprejemam Janezovo delo in lažje razumem, zakaj pravzaprav nikoli nima pravega dopusta.
Kako se je zgodila povezava med zdravniškim poklicem in vašim življenjem?
(Po kratkem premisleku.) Resnično imam občutek, da mi je bil položen v zibelko. Le da sem se tega zavedela šele v srednji šoli. Ker je bila v Velenju gimnazija, sem se vpisala pač tja. Bilo je kot jasen preblisk, o katerem še nikoli nisem dvomila. Kaj vem, družina name ni pritiskala s posebnimi pričakovanji. Kakršen koli poklic bi bil za starše sprejemljiv. V tem duhu svobode sem odraščala in si sama izbrala tudi poklic. Vedno sem imela rada delo z ljudmi, znala sem prisluhniti njihovim stiskam. Od nekdaj občudujem naravo, vsa živa bitja in vedno me je zanimalo, kako je zgrajen človeški organizem, kakšni procesi potekajo v njem. Dobro se spomnim trenutka, ko sem prvič listala po atlasu anatomije, in koliko veselja sem čutila ob vajah, na katerih medicinci spoznavamo človeško telo. Še vedno čutim, da sem izbrala pot, ki je tlakovana za moje noge.
Mnogi kljub interesom in zanimanju, ki jih gojijo, nimajo te sreče.
To je res velika sreča. (Prikima.) Da počneš tisto, kar te izpolnjuje. Tisti, ki se za poklic odločimo šele po koncu srednje šole, si tako kupimo štiri leta – v obdobju osebnega zorenja in odraščanja se mogoče lažje pravilno odločimo. Vsekakor menim, da je treba vztrajati pri tem, da počneš tisto, kar te veseli. Tudi če je cena za to malo višja in če to pomeni kakšno leto študija več. Po zanimivem naključju sem se najprej znašla na študiju novinarstva, a to nikakor ni bilo zame. Takrat se mi je zdelo, da je eno leto neskončno. Prej odličnjakinja sem se znašla na cesti, pustila sem novinarstvo in trdno odločena, da bom študirala medicino, čakala na naslednji vpis. A ko gledam nazaj, se mi zdi vse to kot en dan.
To, da lahko kot družinska zdravnica neposredno pomagate človeku, veliko zahteva od vas in tudi ogromno daje, kajne?
Ja, to je poklic, ki te napolnjuje z zadovoljstvom, če imaš rad ljudi in če si zmožen sočutja. Zelo se strinjam z žal že pokojnim kolegom, ki je dejal, da smisel našega truda ni v tem, kar z njim pridobimo, ampak predvsem to, kar ob tem, ko se trudimo, postanemo.
Kako optimalna je v Sloveniji organizacija družinske medicine? Kaj bi bilo treba po vašem mnenju izboljšati?
Odkar obstaja obvezna štiriletna specializacija za družinske zdravnike, smo po znanju in usposobljenosti primerljivi z uspešnimi evropskimi državami. Povsem drugačne so razmere za delo. Težav je mnogo, bolnikov, ki jih je treba pregledati v ambulanti, pa preveč. Žal nam zavarovalnica tam, kjer tudi zaradi pomanjkanja zdravnikov delamo veliko, nalaga še več. Zato velikokrat ni časa za kakovosten pogovor ali podroben pregled bolnika, kar je ključno za pravilno postavitev diagnoze in uspešno zdravljenje. In če pogledam še z drugega kota, tudi naši bolniki ne morejo biti zadovoljni z nami, če si zanje ne moremo vzeti dovolj časa. Naša odgovornost pa je velika in pričakovanja naših bolnikov vedno večja. Pri tem ostajamo zdravniki popolnoma osamljeni. Glede rešitve tega problema v bližnji prihodnosti nisem ravno optimistična. To odvrne številne mlade kolege pri izbiri specializacije iz družinske medicine. Velik del našega časa porabimo za stvari, ki bi jih lahko opravil kdo drug tudi bolje. Nam pa zato zmanjka časa za bolnike. Ogromno je papirnega dela, socialnih zagat, presojamo delazmožnost naših bolnikov, za kar nismo usposobljeni ...
Duh časa je težak, vdan v usodo v boju za preživetje in v strahu pred tem, kaj bo prinesla prihodnost, obenem pa živimo v družbi obilja, čeprav se prepričujemo, da ni tako. Ste optimistični za ženske, da bomo vendar manj tvegale vsaj s svojim zdravjem, ali smo tudi me že izgubile kompas?
Hm, kompas sodobne družbe gotovo ne dela več. Ženske danes tvegamo veliko. Nedvomno tudi svoje zdravje. Če pogledam samo na zdravnice, se zgrozim ob dejstvu, da je njihova povprečna doba v Sloveniji manj kot 60 let. Kar je več kot 20 let manj, kot je sicer pričakovana povprečna starost žensk. Nedvomno je to posledica naporne in predvsem stresne službe, za kar smo ženske kot nežna in občutljiva bitja posebno dojemljive. Trpljenje, bolečina svojcev ob izgubi bližnjega, osamljenost starejših bolnikov, strah pred smrtjo – to so velika bremena. Kot velika popotnica iz predavanj za specialistični izpit mi je ostal nasvet zdravnice, ki je pred kratkim postala zdravnica leta, da si moramo dovoliti, da ob naši službi in vlogi žene in matere doma ne bo reda, ne bo vse pospravljeno, zlikano, skuhano ..., sicer bomo zelo nezadovoljne. Veliko priložnosti je, ko se moramo spomniti na to in malo ustaviti. Od žensk se danes pričakuje veliko. Svet je verjetno še vedno malo bolj naklonjen moškim. Pa vendar, ženske si moramo predvsem dovoliti, da smo ženstvene, in obenem zaupati svoji moči ter pogumno sprejemati izzive. Ni se nam treba dokazovati in tekmovati z moškimi. Drugačne smo od njih, imamo drugačne darove in talente, težko se primerjamo. Razvajajmo se, razmišljajmo pozitivno in veliko se smejmo. Lepe in pozitivne misli so prvi pogoj za zdravo telo in duha.
Ali ni hudo, da je potrošniško vodilo, da je treba oziroma je mogoče imeti vse. Takoj. Se vi znate ustaviti?
Če sprašujete o nakupovanju, ga ne maram. Ko že grem v trgovino, vem, kaj potrebujem, grem do tiste police, vzamem, plačam in grem. V trgovini vedno postanem slabe volje. To je zame zapravljen prosti čas. Nič čudnega, da tja nihče več noče hoditi z mano. (Smeh.)
Kako vidite sodobno družino? Je to še instanca, ki od zgoraj trosi vzgojna napotila, ali je bolj kot demokratični parlament?
Vse naše čutenje, razmišljanje, hotenje koreninijo v družini. Generacije otrok, ki prihajajo, pa so vedno bolj odsev družin, kjer ni časa za ljubezen in ni prostora za varno odraščanje. Družina je tista, ki zagotavlja varnost. Šele če se človek počuti varnega v svoji družini, gre lahko zadovoljno in pogumno v svet. Brez poživil, ki zameglijo čutenje in utopijo strah. Starši smo tisti, ki vzgajamo. Vključno s postavljanjem meja. Mislim, da moramo otroku dovoliti, da sam prehodi vse stopnice odraščanja, pridobi lastne izkušnje, starši pa moramo biti tisti, ki ga usmerjamo. Nežno, a obenem zahtevno – to je prava pot.
Kakšno življenjsko filozofijo so vam vcepljali starši, denimo, o vaših potencialih za razvoj?
Najboljši potencial je verjetno moj karakter. (Glasen prepričljiv smeh.) Če nekaj hočem, si rečem: to zmorem, in pika! To je uravnotežilo dejstvo, da pri nas doma za marsikaj ni bilo denarja niti časa na kmetiji. Poleg tega sem imela dom, kamor sem se lahko vedno zatekla. Starši so mi še zdaj v veliko oporo.
Omenili ste čas. Danes je čedalje bolj cenjena vrednota.
Ja, ker nam ga vsem primanjkuje. Predvsem za naše družine. Zato je čas porodniškega dopusta tako pomemben. Leto, ki ga mama povsem podari svojemu detecu. Dobro je, da se to leto ni skrajšalo. Je naše osnovno darilo našim otrokom. Nenadomestljiva dota za vse življenje.
Kako doživljate materinstvo?
Neskončno lepo. Kot osebno pot zorenja. Naredilo me je bolj široko razmišljujočo in čutečo za vse, kar ljudje okoli mene doživljajo in izražajo. Kot bi se v meni prebudila varuhinja vsega živega. V sebi čutim novo moč, novo ustvarjalnost, ki jo težko opišem. Materinstvo nam ženskam brez dvoma pomaga, da stvari postavimo na pravo mesto. Preden sem postala mama, si sebe v tej vlogi nisem znala povsem predstavljati. Kako se to v trenutku spremeni. Neverjetno! Črtomir je na svet prinesel veliko veliko veselja.
Kako vaju je z možem starševstvo spremenilo?
Še bolj naju je povezalo. Črtomir daje tudi Janezu veliko energije.
Od vaše mladosti ni minilo dolgo ...
Upam, da niti še ni minila. (Smeh.)
Kaj je pomenilo odrasti v družini Bačovnik?
Otroštva se spominjam kot zelo lepega. Krojila sem si ga po svoje, živela sem z veliko občutka svobode. Počela sem, kar sem želela; od plezanja po drevesih do potepanja po gozdovih. Tudi šola je bila povsem v mojih rokah. (Odkrit smeh.) Od tedaj se je marsikaj spremenilo. Danes so otroci že zelo zgodaj vpeti v to, da je treba obiskovati raznovrstne dejavnosti. Tudi šola je zahtevnejša ... Jaz sem res lahko uživala v otroštvu. Oče je bil strog. Pri njem ni bilo dosti pogajanja. Mama je bila gospodinja in mama stoodstotno. Ves čas na razpolago. Ničesar nama s sestro ni odrekla. Doma je bilo vedno čutiti toplino. To je največji luksuz. Danes to cenim toliko bolj, ko je življenje drugačno in bo tudi drugačno za mojega otroka.
Mislim si, da je k dogodivščinam med vašim odraščanjem spadala tudi fantovska družba.
Ja, ja. (Prikimava.) Samosvoja in neustrašna sem bila, zmeraj za kakšne raziskovalne pustolovščine ali pretepe. Bolj divja deklica. (Smeh.) Mama je morala kar naprej hoditi na roditeljske sestanke ... Vse, kar je bilo bolj divjega, mi je bilo všeč. Sestra Brigita je bila vedno bolj za hišna opravila, jaz sem veliko raje šla z očetom spravljat drva, kot da bi pomivala in pospravljala posodo. Nekaj tega je še ostalo. (Smeh.)
Najbrž nikoli niste dovolili, da bi drugi upravljali vaše življenje?
Niti ne. Vedno sem si upala izbrati neobičajne poti. Mnenje drugih se me danes manj dotakne. V življenju verjamem, da smo srečni le takrat, ko sledimo sebi. Posebno ženske na to kar malo pozabljamo. Ne dovolimo si biti to, kar čutimo, ne upamo si povedati, kaj mislimo ... To je škoda. Mislim, da smo s tem, ko se obremenjujemo, kako se moramo vesti, kako moramo izgledati, kaj se od nas pričakuje v družbi, same sebi pravi ječarke.
Vemo, da je vse, kar je povezano s hribi, vam ljubo razvedrilo. Plezanje zahteva veliko discipline in telesne pripravljenosti, kajne? A mislim si, da je s sinom zdaj vaša glavna rekreacija potiskanje vozička.
Ja, vozičkanje ni slaba rekreacija. (Smeh.) Se pa Črtomir že rad nosi v nahrbtniku in veselo vriska od navdušenja nad vsem novim ter nad odličnim razgledom z vrha. Hribe pogrešam in se jih resnično veselim.
Do česa posebnega se človek dokoplje na vrhu?
Velja, da vrh sam nima pomena brez poti nanj. Pravzaprav je vrh prostor za počitek in lep razgled, vse bistveno pa se zgodi na poti.
Kako se je rodila ljubezen do hribov, alpinizma?
Če sem prej rekla, da sem se rodila s poklicem zdravnice, sem se gotovo rodila tudi z ljubeznijo do gora. Preprosto je: ko pridem v hribe, čutim eno samo veliko svobodo, čutim večnost ... Misli mi tečejo veliko hitreje in tam se mi porodi veliko dobrih idej. Tudi ljudi, ki jih srečam v gorah, imam kar nekam rajši. (Premislek.) Zanimivo!
Z možem sta si dom ustvarila v Šentilju pri Velenju. Je bila odločitev težka? Ali kaj pogrešate vrvež prestolnice?
Vedno se šalim, da smo tako in tako nomadi. Ves čas se selimo. Moj oče je enkrat rekel, da bi morala živeti kar v avtodomu. (Smeh.) Tisti, ki naju z možem poznajo, razumejo, zakaj sva šla živet v naravo. Še vedno smo precej časa v Ljubljani. Sicer pa, dom je tam, kjer je mama.
Vsakodnevna vožnja na delo vam ne bo prenaporna?
V Celje sem se tako vajena voziti že iz Ljubljane. Vožnja mi ni problem.
Kaj pa protokolarne obveznosti in potovanja v tujino?
Obveznosti predsednika vlade so v glavnem delovne narave in veliko manj protokolarne. K sreči. A da ne bo pomote, rada sem ob
Janezu, kadar me prosi oziroma je moja prisotnost pričakovana s protokolarnega vidika. Tudi gostje, ki prihajajo, so vedno zanimivi. Pa vendar je zdaj Črtomir na prvem mestu.
Ali s katero od gostij ali gospa, ki ste jih spoznali v tujini, ohranjate stike?
Z večino ne, ker za to preprosto ni časa. Z Margarito Barroso sva ohranili stike, večkrat se pokličeva in že nekaj časa se dogovarjava, da se spet srečava. Zdaj ima tudi ona veliko dela z vnuki.
Za prijatelje si seveda vzamete čas.
Prijatelji, v glavnem so iz študentskih let, ostajajo trdno zasidrani v mojem življenju. Res imamo drug za drugega premalo časa, a to ne vpliva na naše čvrste vezi.
Kako svobodno se počutite kot premierjeva žena? Enkrat ste navrgli, če bi lahko kaj spremenili, bi včasih namesto v prvo vrsto sedli v zadnjo.
Od zadaj se vedno lažje opazuje dogajanje. Sicer pa se ne počutim nesvobodna. Precej me je osvobodilo tudi materinstvo. Odkar sem mama, se mi skrb za otoka zdi daleč najpomembnejša. Janez opravlja pomembno službo, vendar je zame predvsem mož in oče.
O vas ne kroži veliko tračev ...
V življenju se trudim, da spoštujem vse ljudi in njihovo dostojanstvo. V vsakem iščem dobro. Mogoče se to vrača.
Na kaj je še, poleg ljubezni do družine, moža in sina, vezana vaša sreča oziroma radost? Je res, da imate zelo radi rože, vrtnarjenje pa je opravilo, ki vas zadnje čase zelo veseli?
Zelenjavni vrt ustvarjam skupaj z mamo. Predvsem se učim od nje. V posebno veselje so mi dišavnice. Slovenci imamo veliko srečo, ki se je še ne zavedamo povsem dovolj. Imamo čudovito naravo in bogastvo vodnih virov, kar nam omogoča, da sami zase pridelamo zdravo hrano. Da, ni lepšega darila zame kot to, kar raste. Priznam, da sem si vedno želela imeti hišo samo zaradi vrta okoli nje. Vedno, ko pridem domov, najprej pogledam, kaj je na novo vzcvetelo. Z užitkom prebiram vrtnarske knjige in si predstavljam, kako bom z leti ustvarjala svoj gaj in v njem uživala z družino.