Razvoj nobene živalske vrste ni tako tesno prepleten s človeškim kakor pri psu. Arheološke najdbe – to so navadno skupna najdišča človeških in pasjih posmrtnih ostankov – odkrivajo, da so bili naši štirinožni prijatelji dokončno udomačeni že vsaj pred deset tisoč leti, po najdrznejših ocenah celo pred 30 tisočletji. Ocene se razlikujejo, saj je v nekaterih primerih očitno, da je bil pes namerno pokopan v bližini ljudi, pri drugih pa se ne da izključiti možnosti, da so njihova okostja končala s človeškimi vred po naključju.
Kakor koli že, izsledki genetskih študij kažejo, da se je proces udomačevanja, ko se je pes počasi odpravil po drugi poti kakor njegov volčji prednik (s katerim si še vedno deli 99,8 odstotka DNK, kar je prav težko verjeti ob pogledu na čivavo), začel pred skoraj nepredstavljivimi sto tisoč leti. Biolog Wolfgang Schleidt meni, da smo se prvič srečali že prej v severni Evropi, ko so naši predniki še živeli v majhnih nomadskih skupinah. Prav tako kot volkovi so tudi oni sledili potujočim severnim jelenom in sčasoma začeli loviti skupaj z manj plašnimi volkovi. Po drugi razlagi so volkove k ljudem pritegnili ostanki hrane okoli njihovih bivališč, po tretji pa so jih ljudje začeli udomačevati tako, da so posvojili volčje sirote (ljubka majhna bitja, ki nas spominjajo na malčke, v nas znanstveno dokazano budijo zaščitniški čut), potem ko so pokončali mamo volkuljo.
Lajajo za nas
V vsakem primeru smo s psi že zelo dolgo družabniki in skupno življenje je prineslo medsebojno razumevanje ter celo narekovalo razvoj vrste. Kako so potemtakem psi ukrojeni po nas? Če gledamo samo na telesni ustroj, so se volku, denimo, ko je počasi postajal pes, zaradi življenja z ljudmi spremenile čeljusti in zobje, ko se je iz mesojeda spreminjal v vsejeda. Pozneje se je z namernim izborom želenih lastnosti, velikosti, barve kožuha, popadljivosti, prijaznosti ali nagnjenosti k varovanju, pes razvijal različno glede na želje in potrebe ljudi na različnih območjih. Ne moremo še govoriti o pasmah, a tako so počasi nastajali vlečni, lovski, pastirski ali bojni psi, čuvaji, družabniki in še kaj vseh mogočih oblik, barv in velikosti.
A poglejmo širše na pasjo evolucijo in vzemimo pod drobnogled na primer skoraj najbolj samoumevno pasjo lastnost, ki pa je vse prej kot to – lajež. Ta je pri njihovih volčjih bratrancih izjemno redek, ti namreč večinoma zavijajo in renčijo. Strokovnjaki domnevajo, da se je lajanje pri psih razvilo za komuniciranje z ljudmi, saj je primernejše za pridobivanje človeške pozornosti kot renčanje. Peter Pongracz, behavioristični biolog z univerze Eotvos v Budimpešti, je odkril, da obstajajo različni vzorci laježa za sporočanje agresije, sreče ali osamljenosti. S sodelavci je posnel na stotine laježev psov v različnih razmerah. Ti so bili dosledno različni glede na čustveno stanje psa, a bolj presenetljivo je bilo, da so lahko celo ljudje, ki nikoli niso imeli psa, zgolj ob poslušanju posnetka pravilno ugotovili, katero izmed omenjenih čustvenih stanj kateri lajež sporoča. Ker že toliko časa sobivamo, nam je razumevanje tega prirojeno, domnevajo znanstveniki.
S psi si delimo tudi to lastnost, da lahko s pogledom sledimo, kam gleda kdo drug ali kam nam kaže s kretnjo, z učenjem tega drugega imajo recimo težave celo šimpanzi. Madžarski raziskovalci so potrdili, da lahko psi ugotovijo, kam gledamo ali kažemo s prstom. Kako jih je skupna evolucija oblikovala, kaže tudi to, da znajo razbirati našo obrazno mimiko. Ne le to, raziskovalci z univerze Lincoln so celo potrdili, da psi, ko gledajo v človeški obraz, zrejo bolj na njegovo desno stran. To počnemo tudi ljudje, ko gledamo drug drugega, saj se čustva dokazano jasneje in močneje zarisujejo na desni strani obraza. Psi so že dovolj dolgo z nami, da imajo branje človeške neverbalne komunikacije zapisano v genih. Pri razumevanju naših kretenj, kimanja in pogledov so približno tako uspešni kot dve leti ali manj star otrok.
Zvest kot pes ni prazen rek, ampak odkriva naravno privrženost, ki jo ti štirinožci čutijo do nas: zanimivo je recimo, da štirimesečni pes, če ima izbiro, za družbo raje izbere človeka kot drugega psa. Volčji mladič se po drugi strani do neke mere privadi človeka le, če ni zraven nobenega odraslega volka, sicer se raje obrne nanj. Prav tako je udomačiti (delno, volk ostane vselej zver) mogoče le nekatere volčiče, pa še to le, če se jih posvoji zgodaj, preden odprejo oči.
Vez med psom in njegovim lastnikom je presneto podobna tisti med staršem in otrokom. Otrok, ki se znajde v novem okolju ali situaciji, se vedno značilno vede: pogumno raziskuje, ko je zraven mati, postane nesrečen, če gre ta stran, se sčasoma privadi tudi na prisotnost tujca, a se povsem posveti mami, ko ta spet pride. Raziskovalci so odkrili, da se povsem enako v takšnih okoliščinah vede tudi pes.
Nesebični vzorniki
Psi naj bi bili manj inteligentni od volkov, a morda gre bolj za plod sobivanja z nami, kažejo najnovejši izsledki. Neka študija je pokazala, da so se volkovi lahko naučili odpirati vrata s kljuko zgolj z opazovanjem drugega volka, ki je to že znal, psom pa to ni uspelo niti po letih opazovanja, kako se vrata odpirajo in zapirajo. A madžarski raziskovalci so nedavno dokazali, da pes daje vtis večje topoumnosti zaradi partnerskega odnosa z lastnikom; bolj ko je globoka vez med njima, verjetneje bo pes lastniku prepustil večino dela in samostojnosti. Pri nekem preizkusu, v katerem so morali psi povleči ročaj plastične posode izpod ograje, da so prišli do priboljška, so odkrili, da so se tisti, ki so bili najbolj povezani z lastnikom, najslabše odrezali. A ko so jih lastniki spodbujali, so bili veliko uspešnejši – psi potemtakem niso slabši pri reševanju miselnih problemov od volkov, sklepajo znanstveniki, le raje imajo skupinski pristop s človeškim partnerjem.
Uspešnost volčjega krdela sloni na zmožnosti njegovih pripadnikov, da sodelujejo brez sporov in si podelijo ulovljeni plen. Zadnje raziskave psov kažejo, da imajo tudi ti občutek za »igranje po pravilih«, za katerega so prej menili, da je zgolj lastnost nekaterih višjih opic. To so odkrili z zanimivim preizkusom, ki so se ga lotili na dunajski univerzi. Pse so naučili klasično zvijačo, namreč da podajo tačko. Poizkusni psi so ga z veseljem izvedli na ukaz za nagrado in tudi za prazen nič, ko so bili sami z vaditeljem, a če so bili skupaj z drugim psom, ki je prejel priboljšek za pokazan trik, oni pa ga niso, so hitro prenehali sodelovati.
Na koncu se je treba vprašati, kaj smo se mi naučili od psov. Ponujena domneva Wolfganga Schleidta je zelo drzna, saj meni, da jim dolgujemo kar svojo – človečnost! Od njih naj bi se namreč naučili sodelovanja, nesebičnosti in pomoči drugim. Naši sorodniki šimpanzi, ki nemara živijo v podobnih skupnostih kot naši pradavni predniki, bivajo v zelo tekmovalni in gospodovalni družbi z zelo malo sodelovanja. Zgodnji ljudje so najbrž živeli podobno, močnejši so ustrahovali šibkejše in jim jemali hrano. V volčjih krdelih prav tako obstaja hierarhija, a je več sodelovanja in deljenja hrane kot pri šimpanzih. Lovijo skupaj, in če dobro sodelujejo, je verjetnost, da bodo vsi siti, večja. Ko je plen na tleh, ni veliko prepira, kdo kaj dobi, ampak je to določeno. Schleidt meni, da smo se tega naučili od njih, in vzneseno piše, da so nam bili »volkovi in psi s svojo izjemno zmožnostjo sodelovanja in zvestobe tako vzorniki kot družabniki na dolgem potovanju proti človečnosti«.
