Tukaj sta ženska in moški ločena

Takole so me pričakale prostovoljke ali seve, kot jim rečejo tukaj na vhodu v Sai Babov ašram v indijskem Putapartiju v državi Andra Pradeš. Oblečena sem bila čisto spodobno v dolge platnene hlače in majico brez rokavov, saj so dnevne temperature ta čas tam okoli 30 stopinj Celzija. Takoj sem se zavila v šal, ki sem ga imela k sreči s seboj. Sai ram, so zadovoljno odgovorile prostovoljke. Kasneje sem ugotovila, da ta fraza pomeni pravzaprav vse: dober dan, hvala, prosim, v redu, ni v redu, hej, pohvalo ali grajo. Če obvladaš ti dve besedi, se v ašramu z lahkoto sporazumevaš.

Presenetljiva čistoča

Putaparti je mestece, pravzaprav vas za indijske razmere, 160 kilometrov oddaljeno od mesta Bangalore. Razlikuje se od vseh indijskih vasi, ki sem jih videla. Ko sem po petih urah mučne vožnje z lokalnim avtobusom prispela tja, se nisem mogla načuditi, kako je čisto. Povsod so koši za smeti, ki jih ljudje tudi uporabljajo, motorne rikše se svetijo od čistoče, od vsepovsod pa te z velikih fotografij gleda Sai Baba, avatar, ki je ponesel slavo Putapartija po vsem svetu. Sai Babovi sledniki, ki so po vsem svetu in se štejejo v milijonih, verjamejo, da je bil Satja Sai Baba avatar, kar pomeni inkarnacijo boga v človeka, njegovo utelešenje na zemlji.

Sai Baba je »zapustil svoje telo«, kot pravijo temu njegovi sledniki, umrl je aprila lani. Vendar se tja še vedno zgrinjajo množice ljudi iz vsega sveta, kajti Baba je po njihovem mnenju samo zapustil svoje človeško telo, drugače pa je vseskozi vseprisoten.

Ašram, mesto v mestu

Prašanti Nilajam (Mesto najvišjega miru), kot se imenuje ašram (bivališče svetnika, duhovnega učitelja), je pravzaprav mesto v mestu. V ašramu je vse, kar človek potrebuje za življenje: dve kantini, zahodna in južnoindijska, trgovski center, kjer se lahko oskrbiš z vsem potrebnim, tudi z obleko, tu so knjigarna in knjižnica, konferenčne dvorane za predavanja in razne seminarje, tu je tudi uredništvo Babove radijske postaje, ki oddaja po vsem svetu.

V ašramu je naselje blokov, kjer prebivajo obiskovalci iz vsega sveta. Kot sveti kraj ima ašram svoja stroga pravila. Moški in ženske živijo ločeno, samo družina lahko biva skupaj. Tudi v trgovski center se hodi ločeno: dopoldne je odprt za ženske, popoldne za moške. Povsod so vrste, ker je ogromno ljudi. Pri kioskih s kavo in čajem, na primer, se ljudje mirno postavijo v dve vrsti (povsod je tudi označeno): ena je za moške, druga za ženske. Tudi v kantinah, kjer so na voljo res okusni vegetarijanski obroki, so ločeni.

Spanje pa skupno

Za spanje so na voljo skupinske sobe, kjer je osem postelj, v vsaki skupinski sobi sta tudi kopalnica in stranišče. Čez vso sobo so napeljane vrvi, ki so namesto omar, z oblačili, ki so shranjena na njih, pa si ljudje naredijo malo intimnega prostora, da niso prav vsem na očeh. Na voljo so tudi dvoposteljne sobe, enoposteljnih pa v ašramu ni in tudi v dvoposteljnih sobah ne moreš bivati sam. Če prideš sam in nimaš nikogar, ki bi stanoval s teboj, te pač namestijo v skupno sobo. To se je zgodilo tudi meni in pet dni sem preživela v družbi treh Rusinj in dveh Kazahstank, da ne govorim o komarjih. Teh pet dni je bilo dober trening za sprejemanje različnosti. Ko se mi je zazdelo, da sem se naučila lekcije, sem povprašala najbolj tiho in mirno Kazahstanko, ali je pripravljena iti z menoj v dvoposteljno sobo. Njen odgovor je bil na mojo srečo pritrdilen.

Čakajoč na vizum

Bagila Konurbayeva, kot se je imenovala, mi bo ostala v spominu tudi zato, ker je bila resnično goreča vernica Sai Babe. Njena vera je bila globoka in iskrena. Petinpetdesetletnica je na vprašanje, kaj je po poklicu, med smehom odgovorila, da je njen poklic izumrl. Je namreč diplomantka visoke partijske šole v Almatiju.

V ašram se vrača vsako leto, njena želja pa je, da bi dobila vizum za pet let. »Če me bo Baba želel tukaj, bo tudi uredil, da bom dobila vizum,« je prepričana.

Središče življenja v ašramu je mandir, veličastna dvorana, ki sprejme 30.000 ljudi in v kateri je tudi Sai Babov grob. Mandir je tudi prostor, kjer se dvakrat na dan zberejo sledilci in ob recitiranju Ved, starodavnih hindujskih svetih spisov, in petju badžanov, svetih pesmi, slavijo Boga.

Babova zapuščina

Življenje v ašramu je neverjetno poceni, tudi za indijske razmere. Deset dni spanja v skupinski sobi stane 250 rupij, kar je okoli tri evre in pol, tri zelo okusne dnevne obroke pa dobiš že za dva evra na dan. Tu ni nobenega zaslužkarstva, saj vse delo izhaja iz seve, prostovoljstva oziroma služenja. Sai Baba je učil, da so roke, ki pomagajo, svetejše kot usta, ki molijo.

Kontroverznost Sai Babe

Sai Baba je bil za marsikoga kontroverzna osebnost. Nekdo je nekoč zapisal, da je vse v zvezi z njim veliko, tudi njegova frizura. Nič kontroverznega pa ni v tem, kaj je naredil za prebivalce Indije. V nešteto govorih je poudarjal, da so za ljudi pomembni voda, izobrazba in zdravstvena oskrba. In ni ostajal samo pri praznih besedah. Pitno vodo je napeljal v 760 indijskih vasi, tudi v mesto Madras. Z »njegovo« vodo se trenutno oskrbuje okoli milijon ljudi. Zgradil je tudi vzgojno-izobraževalne ustanove Satja Sai, ki enako skrbijo za razvoj uma, srca in telesa. Učil je, da je smoter vzgoje in izobraževanja značaj, smoter znanja pa je ljubezen. Rdeča nit vseh dejavnosti Babove univerze, visokošolskega in podiplomskega učnega načrta, je, da je izobraževanje namenjeno kakovostnemu življenju in ne zgolj preživetju. Šolanje je brezplačno, študentje na njegovih univerzah pa dobijo tudi štipendijo. V Putapartiju je zgradil dve bolnišnici, kamor lahko pridejo bolniki iz vse Indije. Zdravstvene storitve so brezplačne, pride pa tudi veliko pacientov iz tujine. Eno od teh bolnišnic je Baba zgradil v 18 mesecih, za kar bi v razvitih deželah potrebovali najmanj štiri leta. Gradnja pod Babovim vodstvom je vedno potekala izjemno hitro, kljub vsem težavam, ki so se pojavljale kot pri vsaki gradnji. Kot da ne bi gradili »običajni« ljudje.

Nada prosila za sina

Nada Cunja (doma v Izoli ima namesto ploščice s priimkom na vhodnih vratih obešeno majhno kuhinjsko krpo) je 63-letna upokojena ekonomistka, ki vsako leto šest mesecev preživi v ašramu. Prvič je prišla leta 2007. »Nikoli si nisem predstavljala, da bom šla kdaj v Indijo, še manj pa, da bom postala sledilka Sai Babe. Preprosto nisem bila tak tip, ki bi se vdajal duhovnosti in častil nekega Indijca, ki naj bi bil Bog v človeški podobi,« se spominja.

»Sai Babo sem hotela spoznati, ker je bil znan po tem, da dela čudeže, materializira stvari, zdravi ljudi in podobno. O tem sem se hotela prepričati na svoje oči, mene pač ne bodo farbali,« je bila takrat odločna Nada. Čisto v nekem skritem kotičku srca pa je v Indijo hotela priti tudi zato, da bi ga prosila za svojega sina, ki je imel hude težave v življenju. Ko je šla prvič na daršan v mandir, je v mislih prosila Sai Babo, da bi pomagal njenemu sinu. »Ko sem se vrnila v sobo, je Baba v mislih govoril z menoj. Pa nikarte misliti, da sem zmešana, to se ni dogajalo samo meni, to se je zgodilo nešteto ljudem. Slišala sem, da me je vprašal, ali hočem, da pomaga mojemu sinu zaradi njega ali zaradi mene. Šele takrat sem dojela, da je bila moja prošnja egoistična. V bistvu sem si želela, da bi pomagal mojemu sinu zato, da jaz ne bi več trpela. To je bil zame zelo globok uvid. Čez nekaj let pa mu je resnično pomagal, tako da ga je vzel k sebi,« tiho pripoveduje Nada. Iz njenega govora veje globoka vera. Spominja se blaženih občutkov, ki jih je doživela ob Sai Babi, ko je še živel. »Pravzaprav z besedami težko opišem, kaj sem občutila ob njem. Vem samo, da je od njega vela božanska ljubezen, ki smo je bili deležni vsi prisotni. Popolnoma enako ljubezen sem občutila tudi takrat, ko me je moj sin zadnjič objel deset dni pred svojo smrtjo.«

Nada vidi svoje poslanstvo tukaj v Putapartiju, v ašramu. »Upam, da bom dobila vizum za dalj časa. Tu je toliko dela, počutim se varno in našla sem svoj notranji mir. Nič več se ne bojim življenja, ker globoko zaupam v to, da bo Baba za vse poskrbel. Seveda pa bom jaz naredila vse, kar je v moji moči,« sklene Nada. In njene besede so podprte z energijo.

Sai Baba je odšel. Po človeških merilih ni več med živimi. Po vsem tem, kar je zapustil za seboj, pa je nekaj gotovo. Ni bil navaden človek.