Ko jo pokličeš po telefonu, najprej slišiš zvok Hari Mata Hari. »Igra« več vlog. Je nepremičninska agentka s št. licence 02173, prodaja cviček, dela na televiziji. Ne pusti se omejevati. »Z vsem, kar počnem,« pravi, »sem ženska, rojena v zgodnjih osemdesetih, ki ne ve, kako je, če dobiš vsakega 15. v mesecu plačo. Vse, kar poznam, je zavedanje, da bom na koncu meseca imela toliko, kolikor poslov bom sklenila. Bodisi voditeljskih bodisi nepremičninskih bodisi cvičkarskih.« Naroči nama koktajl. Ker je tak dan.
Zadnja vest, ki sem jo povsem po naključju prebrala o vas, je, da močno pogrešate svojega pokojnega psa. Pa sem se takrat, se spomnim, najprej vprašala, kako vraga takšna vest sploh najde pot v javnost! Zaupajte mi, prosim.
V oddaji Sladko življenje so me obiskali na naši domačiji na Dolenjskem, pokazala sem vinograde in vinsko klet, kjer hranimo naš cviček. In sem ekipi zaupala tudi, da se zadnje čase s cmokom v grlu vračam domov, kajti še pred mesecem dni je bil tukaj tudi kuža. V sklopu promoviranja oddaje je ta novica pač zaokrožila in to ni nič nenavadnega.
Kako se počutite ob tem, ko Slovenci beremo o vašem pokojnem psu?
No, vest bi lahko v javnost prišla tudi tako, da bi na primer na facebook napisala »R.I.P. Vili« in na podlagi tega bi me nato, kot običajno, klicali novinarji, ki bi želeli izvedeti kaj več. Sicer pa je facebook zame predvsem kanal obveščanja javnosti o tem, kje nastopam, v kateri oddaji gostujem, kaj snemam. Žalovanje in bolj osebne zadeve prihranim zase.
Mnogi se hudujejo nad tem, kako nespoštljivo radovedni so postali novinarji, a malokdo ve, da znane osebnosti pogosto kar same od sebe pošiljajo medijem informacije o tem, kaj počnejo, kažejo zasebne fotografije. Vi tudi?
Medijev sama ne obveščam. No, morda sem kdaj kakemu novinarju namignila, da bi lahko kakšen stavek posvetil dobrodelni prireditvi, ki jo povezujem, ali kaj podobnega. V takih primerih je žogica na moji strani... Sicer pa jasne meje ni. Novinarji morajo napolniti vse te strani in stolpiče in bolj prijazni me običajno pokličejo in vprašajo, kaj je novega pri meni. Tedaj težko rečem, kaj vas briga, in odložim slušalko, pa čeprav bi to včasih najraje naredila.
Če vzamem še v zakup dejstvo, da so družabna omrežja v zadnjih letih postala resničnostni poligon, potem postane jasno, da je danes načelo »ničesar ne bom delil z javnostjo« pravzaprav preživet koncept. Tako razmišljanje te lahko stane popularnosti, in če mi je všeč ali ne, sem del »scene« in pravila so jasna. Malo sem presenečena, da nekateri znani, neznani pa sploh, resnično delijo skoraj vse. Jaz raje objavim stvari, ki nosijo hudomušnost. Koga pa zanima, kakšen velikonočni aranžma sem naredila?! Ali pa se motim, morda bi morala objavljati ravno to in se tako ljudem prikazati še bolj intenzivno, češ, poglejte, počnem čisto običajne stvari, kot vsak državljan. Ne vem, nimam odgovora, kam vse to vodi.
Nič več ni tako, kot je bilo še pred petimi leti. Zame pa je še vedno najbolj pomembno, da imam sama razčiščeno pri sebi. Da vem, zakaj nekaj počnem in kako. In potem se lahko ves svet, ves sistem, postavi na glavo in mi žuga s prstom, pa mi ne bo kaj dosti mar.
Celoten intervju preberite v povsem sveži številki revije Onaplus, ki si jo od danes naprej lahko kupite v vaši najbližji trafiki, lahko pa se na revijo naročite na telefonski številki 080 11 99. 
