Ve se, da sem pasja mati. In odkar vem zase, smo doma imeli pse. Najzgodnejši spomin mi seže k Ariju, belemu istrskemu goniču, ki mi je pomagal preživeti puberteto. Bil je eleganten in lep, a z lovsko naturo. Včasih je šel na potep in smo oprezali, kje neki kolovrati naš frajer. Vedno znova se je vrnil domov. Jedel je kot gospod, vse tisto, kar smo tudi mi: pire krompir, solato, meso. Hodila sva po gozdu, jedla čokolado, natančno se spomnim, rumove ploščice; bil je moja opora. In se je enkrat primerilo, da se je moja sestra kotalkala po škarpi in padla na pasjo kočo. Si mislite, da je bobnelo, a ubogi Ari, že slep in gluh, star polnih petnajst let, se sploh ni premaknil iz svoje hiške. Kmalu po tem je oče odločil, da je čas za njegov odhod.
Potem je k hiši prišel Sany, resasti jazbečar. Oče ga je dobil za petdeseti rojstni dan, in ljubi bog, dvomesečna kepica sploh ni mogla sama po stopnicah. Saj veste, kakšne težave imajo jazbečarji. To je bil štajerski kralj in je takoj napovedal neizprosno vojno krtom, voluharjem in podobnim nepridipravom. A kaj, ko je mami napovedala vojno tudi njemu, kajti njegove izkopanine so vrt spremenile v, hm, nevrt. Potlej je bil zanesljivi čuvaj naše hiše, tak samovšečni alfa samec, ki ni pozabil, da mu je bilo odvzeto njegovo primarno delo. Ko sem ga v pozni starosti peljala na sprehod in je ta sirota še komaj korakala, je ob prvi priložnosti začel kopati in iskati svoj plen. Tudi on je dočakal več kot petnajst let, ob njegovem odhodu je bilo zelo težko.
Vmes sem seveda imela še marsikaj: papagaje, dva morska prašička, mačke, ribice, želve... Vse, kar so mi doma dovolili, in predvsem, česar mi niso.
Zdaj imam Abo, zlato prinašalko. To je moj prvi pes, ki sem si ga izbrala sama. Morda bi se vam zdelo pretirano, kar koli bi o njej napisala, zato vam povem samo, da z njo uživam, vsak dan posebej.
V sredo zjutraj uzrem naslovno zgodbo v Novicah: Psu odrezal tačko, da ne bi pobegnil. Povzemam. Marta Gornik iz okolice Slovenske Bistrice, ki ima sicer zavetišče za živali, je pred dvema mesecema iz celjskega azila za živali prevzela prijaznega zlatega prinašalca. Če srčna gospa tega ne bi storila, bi ga uspavali. Nihče ni maral nesrečneža, saj je sirota brez sprednje leve tačke. Nakar je od neke gospe izvedela, da mu jo je lastnik odsekal, da se ne bi sprehajal naokoli. Potem se je iztirjenec z nasilnim dejanjem še hvalil po Laškem. Strahotno.
Marta Gornik, kakor tudi druge zavetnice in zavetniki, opozarja, da smo Slovenci vedno bolj kruti do živali. V zavetišča prejemajo pohabljene, zlorabljene, trpinčene in shirane. Sprašujem se, kdo so ti ljudje, ki se znašajo nad človekovim najboljšim prijateljem. Kdo so ti ljudje? Če so tako okrutni do živali, od katerih bi se morali učiti in naučiti vsega pomembnega za življenje, kako okrutni so šele do ljudi. Do svojih otrok! Zanesljivo vem, da je tisti, ki je nasilen do živali, nasilen tudi do ljudi. In tukaj ni več kaj dodati.
Zanima pa me, kaj bodo naredili z okrutnežem, ki je pohabil petletnega zlatega prinašalca. Veste, kaj bi naredila jaz? Vtaknila bi ga v zapor za najmanj tri leta, če bi se mu stanje izboljševalo, bi ga za vikend pod nadzorom peljala na terapijo v živalsko zavetišče (pobirat pasje iztrebke), to bi bil homeopatski učinek, sočasno pa bi mu zarubila hišo ali drugo ustrezno premoženje, s čimer bi poplačala njegovo bivanje v zaporu. Kar bi ostalo, bi razdelila med zavetišča. Ne vem, ali je to kakšen pravni red, ampak pri nas je itak vse mogoče.
Sicer pa imamo ustrezno zakonodajo oziroma je nimamo. Kdaj bomo uvedli živalsko policijo? Kdaj obvezen davek na pse, s katerim bi, med drugim, pridobili obvezno registracijo lastnikov? Kdaj se bodo pristojni pomujali in začeli izvrševati že napisana pravila igre? Zdaj hodijo v troje po Ljubljanskem gradu, uniformirani policaj, veterinarski inšpektor in še ena ženska (ne vem, kaj predstavlja), in opozarjajo na neprivezane pse, vrečke za iztrebke ipd. Vse lepo in prav, me nič ne moti, kar naj hodijo. Ampak lepo vas prosim, spustite se vendarle v jedro problema. Zaustavite nasilje nad živalmi!
