Ni še čas za resnejšo turo. Zlasti nam, ki nismo preveč navdušeni nad ekstremnimi pohodi, se prileže ležeren sprehod v naravo, stran od mestnega vrveža. Mene navdušuje hoja ob potoku ali reki. Tam lahko ugledam tudi povodnega kosa, ki meri od 17 do 20 centimetrov in je malo večji od domačega vrabca.
Je bolj čokate rasti, po glavi in ob nogah je rdečkasto rjav, z izrazito belim podbradkom, krila in zelo kratek rep pa so čokoladno rjave barve.
V nasprotju z drugimi pticami pojeta tako samec kot samica. Slišati je kot glasno, malce hripavo kitično žvrgolenje, oglašanje pa slišimo kot kratek »cric« ali »snit«.
Čeprav pojeta precej glasno, ju bomo zaradi šumenja in žuborenja vode le redko slišali. Najpogosteje bomo ptiča videli na kamnu sredi vode in opazili značilne počepe in skoraj gosposko priklanjanje, kratek repek pa pogosto gizdalinsko dviguje. Opazovati moramo površino vode, saj vedno leta tik nad njo.
Povodni kos je zelo teritorialna ptica in obvladuje tudi do 650 kvadratnih metrov površine. Je odličen plavalec tudi v deroči vodi, pomaga si s krili, kot bi letel po zraku, njegova posebnost pa je hoja po dnu potoka ali reke, za kar seveda potrebuje dolge, močne noge z močnimi prsti in kremplji.
Pod vodo zdrži celo do 15 sekund, kar je za tako majhna pljuča zavidljiv dosežek. Seveda se ne kopa in potaplja za zabavo. Tam brska za ličinkami žuželk, kot so mladoletnice (Trichoptera), ki z mladimi dekleti nimajo nobene zveze, in postranice (Plecoptera), ter za rakci in drugimi nevretenčarji.
 |
| Čeprav pojeta samec in samica precej glasno, ju bomo zaradi šumenja in žuborenja vode le redko slišali. |
Že marca ali aprila, torej takoj, ko se vode znebijo ledenega oklepa, samec zgradi več kroglasto oblikovanih gnezd, ki so največkrat videti kot večje kepe mahu. Namesti jih kje pod mostom, na bregu ali na drevesu ob vodi. Samica izbere eno in vanj izleže do šest belih jajčk, maja pa je na vrsti že drugo leglo, izjemoma pozneje še tretje. Mladi kosi se namreč osamosvojijo že po 30 dneh.
Z uravnavanjem vodotokov z betonskimi strugami jemljemo povodnemu kosu in tudi drugim obvodnim pticam naraven življenjski prostor. Primernih kotičkov za gnezdenje je tako vse manj. Pomagamo jim lahko le tako, da pod betonski most namestimo preprosto, vsaj 20 x 20 centimetrov veliko poličko. S tem si bomo omogočili, da bomo posebneža med ptiči lažje in pogosteje opazovali. Z daljnogledom toliko lažje.
Morda se bom tudi jaz naučil hoditi pod vodo. Živeti moram v skladu z ljubo nam državo in njenim gospodarstvom. Kot je menda vsem znano, je to že nekaj časa globoko pod vodo.
