Pogovori o aktualnih političnih temah, ki potekajo v živo pred več tisoč gledalci, imajo poseben čar. Tri izurjene televizijske voditeljice in novinarke informativnih oddaj konkurenčnih televizij smo vprašali, kako se vedejo pomembneži, odgovorni za stanje v naši državi, ko kamera še ni prižgana ali pa je že ugasnjena.
Izbrani trojici smo iz oči v oči postavili ista vprašanja. Zanimalo nas je, kdaj naučene ali prirojene retorične sposobnosti oziroma veščine javnega nastopanja ne morejo prikriti dejstva, da sogovornik nekaj prikriva, in kako se na to odzovejo kot novinarke oziroma voditeljice. Zaupale so nam tudi, katero vedenje gosta jih je doslej še posebno razočaralo ter kdo ali kaj jim je dalo energijo za doseganje novih delovnih uspehov – ne glede na pritiske od zgoraj.
Maja Sodja, Pop TV - Vsakomur poskušam dati vsaj roko
»V politiki imamo dolga leta bolj ali manj iste obraze. Pri pomembnih osebnostih, kot so predsednica vlade, predsednik države in ministri, ki imajo bogate izkušnje z javnim nastopanjem, ni prav velike razlike, kako se vedejo pred kamero ali za njo. Politiki zelo dobro vedo, kaj si lahko privoščijo in česa ne. Zanje je nastopanje rutina, del posla. Kot voditeljica ponavadi nimam časa, da bi z njimi pred snemanjem ali po njem prav veliko neformalno klepetala. Gostje pridejo k nam ob dogovorjeni uri, prej gredo še v masko, kjer jih sprejme nekdo drug. Pred nastopom se potrudim vsakemu dati vsaj roko in ga pozdraviti,« opiše del zakulisja Maja Sodja, ki je pred kratkim v oddaji Epilog ponovno pokazala svojo odločnost v ostrem besednem dvoboju z ministrom za izobraževanje, znanost in šport Jernejem Pikalom.
Po njenih besedah nikomur ne dajejo vprašanj vnaprej, povedo jim le, katera tema bo na tapeti. V sedmih letih, kolikor že ima izkušenj s pogovori v živo, so se seveda zgodili tudi kakšni, s katerimi ni bila najbolj zadovoljna: »Imeti moraš toliko samorefleksije, da veš, kdaj nisi vprašal vsega, kar bi moral, in tako izpolnil gledalčevega pričakovanja. Denimo minister za finance Uroš Čufer rad govori v enozložnicah 'da' in 'ne' in takrat je seveda glavna naloga novinarja, da ga prosi za podrobnejšo razlago.« Kadar se hkrati pogovarja z dvema intervjuvancema, ki imata nasprotujoči si mnenji, se njun pogovor običajno nadaljuje, ko so kamere že zdavnaj ugasnjene. Doslej še nikoli ni dobila vtisa, da so ljudje prav zelo drugačni, kadar jih elektronsko tretje oko ne snema. V studiu seveda najraje sprašuje tiste, ki so jasni, povedo resnico po domače, preprosto. Takrat se počuti res dobro. Njeno pozornost vzbudi to, kar nekdo pove, ne, kakšen je pri tem videti: »Ne zanašam se na mimiko ali vedenje sogovornika, zanimajo me le dejstva. Kadar imaš kot televizijski voditelj v rokah dokument, podatek črno na belem, nekaj, kar je nekdo celo podpisal, sogovornik pa to še vedno zanika, je gledalcem zelo hitro jasno, kdo govori resnico in kdo ne. Ljudje so zelo pametni, gledalcev ne smemo nikoli podcenjevati in jih tudi ne. Zelo me moti, kadar imajo ljudje, ki odločajo, polna usta sprememb, ki morajo biti takojšnje. Radi povedo, da tako ne gre več naprej, ko pa nam v oddaji na podlagi dodelane zgodbe uspe jasno pokazati na napake v sistemu, ne storijo ničesar, da bi jih odpravili, oziroma vse počno tako počasi, da nima pravega učinka. To je prav neverjetno in me vedno znova razočara.« So pa seveda tudi dobre zgodbe, ki Majo Sodja ženejo naprej, jo navdihujejo. Pravi, da jo vselej razveselijo dosežki slovenskih športnikov, saj združijo večino Slovencev, ki vsaj za nekaj časa pozabijo na vse težave. Posebno ponosna je tudi, kadar jim z novinarskimi zgodbami uspe zbrati denar za katerega od posameznikov ali družin v stiski, pa čeprav je finančna pomoč na dolgi rok kot kaplja v morje. »Novinarji sami ne moremo spreminjati napačnega sistema, naše glavno poslanstvo je, da ljudi obveščamo, opozarjamo in iščemo rešitve. Tudi prave, dobre ljudi, ki bi nas lahko pripeljali do sprememb.«
Živa Rogelj, Planet TV - Nekateri politiki se ti nikoli ne zazrejo v oči
»V trenutku, ko se prižgejo kamere, se ljudje lahko povsem spremenijo. Eni na bolje, drugi na slabše. Prvi znajo nastopati, imajo to v sebi ali pa se naučijo. Večina ljudi na vodstvenih položajih ima za seboj trening javnega nastopanja oziroma svetovalca, kako se je treba vesti in govoriti,« pove Živa Rogelj, voditeljica oddaje Danes na Planet TV, ki je prej vrsto let delala za javno televizijo. Po njenih besedah je bilo nekoč nastopanje javnih osebnosti precej drugačno: »Ni bilo tako izbrušeno kot danes, ko marsikdo precej dobro izkoristi nastop. Mnogi se tudi znajo bolj ali manj spretno izmikati odgovorom na zastavljeno vprašanje ter čas pred kamero izkoristijo za propagando oziroma svojo resnico.« Živa Rogelj je neprecenljive izkušnje pridobila v dveh desetletjih skorajda vsakodnevnega dela na terenu, med ljudmi, zato zna prepoznati sogovornikove namene in marsikdaj tudi skrite misli. »Zgodilo se mi je že, da so mi denimo zavrnili intervju, pa sem šla vseeno do človeka in ga pridobila za pogovor. Mogoče zaradi topline,« razkrije svojo formulo uspeha, ki jo še izpopolnjuje: »Pomembna je empatija. Intervjuvanca poskušam razumeti, kljub morebitnim drugačnim stališčem pa ohranjam spoštovanje oziroma dostojanstvo do njega. Med pogovorom nisem napadalna, sicer se ljudje še prej zaprejo v – temu bi lahko rekla – lupino in potem odgovarjajo le še z naučenimi stavki. Pogovor v studiu tako ni kot nekakšen boj v boksarskem ringu. Sogovornika raje poskušam sprostiti, da se počuti domače. Tako pred kamero pove prej tudi to, česar sicer ni želel razkriti.« Oseba na javni funkciji je seveda dolžna dati jasen odgovor. Kadar ga javnost mora dobiti, se Živa Rogelj ne vda: »Neprijetna vprašanja za sogovornika so obenem izredno pomembna za gledalca. Včasih se kdo izmika in potem vprašanje pač ponoviš, enkrat, večkrat. Gledalci so pametni in znajo prepoznati, kdaj sogovornik menca z besedami. Tako zelo hitro izgubi zaupanje in prepričljivost.«
Dejstvo, da večina politikov ogromno in rado govori, pa bolj malo konkretnega naredi, je že zdavnaj sprejela. »V politiki se nikakor ne moreš izogniti igri, predstavi. Gora danih besed, ki so bile že požrte, nam ne daje prav veliko upanja. A mene prepričajo le dejanja, ne besede.« Novinar je marsikdaj kot psiholog, ki prepoznava prava sogovornikova stališča ali počutje tudi iz drže telesa, kretenj. »Nekateri politiki se ti nikoli ne zazrejo v oči. Begajo z očmi ali gledajo mimo tebe. In če sem prej omenila, da gre za igro – take igre se pravi umetniki (velik del svoje kariere se je ukvarjala s kulturo, op. a.) ne gredo. Verjetno ker te ne dojemajo kot še enega izmed volilnih listkov.« Velikokrat pa je pogovor navdušujoč. Lahko tudi malce komičen. Živa Rogelj se spominja tistega, ko je v oddaji gostila enega izmed višjih predstavnikov prejšnje vlade, čigar ime mora ostati skrivnost. »Bil je že v studiu, pripravljen na nastop, ko sem vstopila na sceno še jaz. Za trenutek se je povsem prestrašil. Mislil je namreč, da sem Katarina Kresal,« se nasmehne Rogljeva in doda: »No, potem sva se temu smejala oba in led je bil prebit.«
Manica Janežič Ambrožič, TV Slovenija - Cinični nasmešek novinarju veliko pove
»Večina ljudi ima, preden se pojavi pred kamero, tremo,« je trdno prepričana Manica Janežič Ambrožič, ena od ikon informativnega programa javne televizije. Po njenih izkušnjah nekateri tremo odkrito priznajo, drugi pa jo skrivajo za masko hladnosti, brezbrižnost in tudi samozavesti. »Tisti s hudo tremo pred pogovorom nervozno korakajo po studiu, včasih se šalijo in pomenkujejo. Vsaj dvakrat sem doživela, da so se sogovorniki pred oddajo zaradi mešanice treme in nejevolje v zvezi s temo pogovora vedli agresivno. Eden od teh, nobeden ni bil politik, je po oddaji odvihral iz studia, drugi pa bi najraje – srečen in pomirjen, ker je preizkušnje konec – kar z nami počakal do konca,« se z nasmeškom spominja dolgoletna voditeljica Dnevnika.
Pred oddajo je vselej priporočljivo z nastopajočo osebo spregovoriti vsaj nekaj besed, da se ta malce sprosti. Novinar oziroma voditelj si seveda želi razkriti resnico, a kaj ko potem neredko na drugi strani pred kamero naleti na slepomišenje. »Izmikanje odgovorom, ki ga spremlja samozavesten in ciničen nasmešek, je razširjena navada medijskih sogovornikov tega sveta, ki se znajdejo v zagati in pred kamero. Na drugi strani samozavestnega nasmeška – sploh če je čelo mokro ali pa rdečica na licih – mora biti dobro pripravljen voditelj, ki temo dobro pozna in sogovornika vedno skrbno posluša,« poudarja Janežič Ambrožičeva, pri tem pa se tudi ona spomni zlata vredne šolske lekcije o ponavljanju vprašanja: »Pred petnajstimi leti je moj učitelj v Veliki Britaniji dejal, da moraš vprašanje postavljati toliko časa, dokler ne dobiš odgovora. Njegov rekord je devetkrat. Jaz ponavadi počakam, da sogovornik odgovori, in rečem: 'Niste odgovorili na moje vprašanje.' Sicer pa je najpogostejši način izmikanja gostobesednost. Na vprašanje, kdaj bo cesta zgrajena, odgovorijo, da je to zelo dobro vprašanje in da ne smemo pozabiti, da je bila nedavno končana neka druga cesta, ki je bila sploh in oh izjemen projekt in je močno olajšal življenje prebivalcem tega in tega kraja, ki jih je nedavno prizadela huda ujma. Pa smo v slabi minuti od ceste, ki je ni, pri cesti, ki je osrečila mnoge, ter pri obnovi po ujmi.«
Najraje dela intervjuje s tujimi sogovorniki. »V tujini znajo bolj ceniti vrednost dobrega besednega dvoboja, ko sogovornika prekrižata besedne meče in se spopadeta, na koncu pa si stisneta roke. V Sloveniji sogovorniki pogosto ne sprejmejo ali pa niso sposobni dobrega in kulturnega besednega dvobojevanja. 'A ste se malo bodli z mano?', mi je denimo nekoč očitajoče rekel slovenski politik po koncu pogovora. V tujini pa najboljše sogovornike dolgočasijo medli pogovori, v katerih ni prekrižanih mečev. Vsake toliko v studio le dobim kakšnega nepričakovanega mečevalca in takrat mi prav polepša dan.
Pri nas je kultura dialoga na splošno res šibka, kar našo družbo siromaši. Zakaj sogovornika, ki se ne strinjata, ne moreta s strastjo in ognjevitostjo soočiti svojih mnenj in stališča – brez žaljivk in omalovaževanja – ter si na koncu pogovora spoštljivo stisniti rok, pa čeprav ne dosežeta soglasja? O nekaterih temah se pač ne bomo nikoli strinjali, a o njih bi se morali znati bolj kulturno pogovarjati.«
